Page 113 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 113
po luthrovem nastopu: med reformo in politiko
Matteo Borgorelli, Renesančna predelava gradu Přerov nad Labem, 1563
(foto Petr Vilgus, Wikipedia).
filipistično smer luteranstva. Nesoglasje je zadevalo predvsem Osiandrov
pogled v traktatu De Justificatione (1550) o preostajanju oz. prebitku
Kristusove opravičujoče božanske imanence v verniku; ta Osiandrov pog
led je bil v opreki z Luthrovim poudarjanjem opravičenja zgolj po veri.
Osiander je bil ugleden luteranski teolog prve generacije reformatorjev.
Poleg Luthra, Zwinglija, Melanchthona, Bucerja, Jonasa, Brenza, Hedia in
Agricole je bil prisoten na marburškem kolokviju (1529), bil je zraven ob
predložitvi Confessio Augustana Karlu V. na državnem zboru v Augsburgu
(1530) in ob podpisu Šmalkaldskih artikulov (1531). Po augsburškem interi
mu (1548) je moral iz Nürnberga v Wrocław in nato v Königsberg (1549), kjer
je postal profesor na novoustanovljeni univerzi. Spor med njim in ostalimi
nemškimi teologi se je končal po smrti Osiandra in njegovega plemiškega
zaščitnika, vojvode Albrechta (1568), češki bratje pa so bili vanj vpleteni na
Osiandrovi strani, in to zaradi lastnega izvirnega teološkega pogleda, ki te
melj opravičenja posamičnika ni videl vedno in samo v zgolj veri kristjana.
Po Albrechtovi smrti in prevladi filipizma so postali v Vzhodni Prusiji ne
zaželeni, zato so se odselili na Poljsko (Říčan 1956, 41).
113
Matteo Borgorelli, Renesančna predelava gradu Přerov nad Labem, 1563
(foto Petr Vilgus, Wikipedia).
filipistično smer luteranstva. Nesoglasje je zadevalo predvsem Osiandrov
pogled v traktatu De Justificatione (1550) o preostajanju oz. prebitku
Kristusove opravičujoče božanske imanence v verniku; ta Osiandrov pog
led je bil v opreki z Luthrovim poudarjanjem opravičenja zgolj po veri.
Osiander je bil ugleden luteranski teolog prve generacije reformatorjev.
Poleg Luthra, Zwinglija, Melanchthona, Bucerja, Jonasa, Brenza, Hedia in
Agricole je bil prisoten na marburškem kolokviju (1529), bil je zraven ob
predložitvi Confessio Augustana Karlu V. na državnem zboru v Augsburgu
(1530) in ob podpisu Šmalkaldskih artikulov (1531). Po augsburškem interi
mu (1548) je moral iz Nürnberga v Wrocław in nato v Königsberg (1549), kjer
je postal profesor na novoustanovljeni univerzi. Spor med njim in ostalimi
nemškimi teologi se je končal po smrti Osiandra in njegovega plemiškega
zaščitnika, vojvode Albrechta (1568), češki bratje pa so bili vanj vpleteni na
Osiandrovi strani, in to zaradi lastnega izvirnega teološkega pogleda, ki te
melj opravičenja posamičnika ni videl vedno in samo v zgolj veri kristjana.
Po Albrechtovi smrti in prevladi filipizma so postali v Vzhodni Prusiji ne
zaželeni, zato so se odselili na Poljsko (Říčan 1956, 41).
113
