Page 109 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 109
po luthrovem nastopu: med reformo in politiko
katoliški Habsburžan Ferdinand I. (1526–1564). Le-ta je bil prvi voljeni kralj
svetováclavske krone, ki je poskušal sistematično omejevati privilegije ne
katoliških plemiških družin (prim. Kohler 2017, 147–49), kot so se okrepi
li za časa husitske revolucije, in uvajati absolutizem. Eden od topoglednih
ukrepov je bilo zlasti prizadevanje Utrakvistično cerkev, katere delovan
je je bilo sankcionirano z jihlavskimi kompaktati, počasi zopet povsem
»sinhronizirati« z Rimsko cerkvijo. Zato so se pod političnim in upravnim
naletom vladarja znašli »odkloni« – nekonformne smeri utrakvizma, pred
vsem pa češki bratje.
Ferdinand je imel na začetku malo vladarskega zamaha zoper češke
brate. V deželah sv. Václava je namreč vladal stanovski monarhiji, kjer so
imeli glavno politično besedo veljaki v deželnem zboru. In ti so znali svoje
bolj ali manj pošteno priposestvovane privilegije braniti brez vseh skrupu
lov. Zato se je naslanjal predvsem na diplomatsko spretnost in na izigrava
nje staroutrakvistov proti češkim bratom, novoutrakvistom in evangeliča
nom. Držal se je načela, da se kompaktati nanašajo (in torej ščitijo) le na
utrakviste in na nikogar drugega poleg njih. To je pomenilo, da so bili tako
novoutrakvisti kot češki bratje in evangeličani de facto tolerirani le ob do
volj veliki politični moči lastnih plemiških sobratov napram kralju, in še to
samo na njihovih posestih oz. znotraj ugodnih mestnih privilegijev, sicer
pa so bili vsi reformirani verniki razen utrakvistov de iure onstran zakona.
Slednje osvetljuje tudi prizadevanje nekatoličanov in hkrati neutrakvistov
za cesarsko sankcijo splošne verske svobode v Češkem kraljestvu, ki se je 9.
julija 1609 artikulirala v Majestatnem pismu Rudolfa II.
Ferdinandu so pri prizadevanju izkoreniniti vse versko življenje v
Češkem kraljestvu, ki ni bilo Rimske cerkve, priskočile na pomoč razme
re v Reichu. Češkobratski plemiči so se namreč udeležili prve šmalkald
ske vojne (1546–1547), v kateri se je Ferdinandov brat, cesar Karel V. spop
rijel z nemškimi evangeličanskimi knezi in mesti, češki bratje pa so se
konflikta udeležili – na evangeličanski strani. Cesarjeva zmaga v Nemčiji
je dala tudi njegovemu bratu na Češkem priložnost udariti zoper refor
mirane stanove, proti katerim je posegel z nekaj usmrtitvami, z ukinit
vijo posameznih mestnih privilegijev ter z zaplembami plemiških poses
ti. Vse to bi moglo biti za igro češkobratskega plemstva na evangeličanski
strani reichovske politične in vojaškje šahovnice dovolj resno opozori
lo; v prvi šmalkaldski vojni so bili tako na Češkem kot Nemškem in ta
kisto na katoliški kot evangeličanski strani prepleteni politični ter verski
interesi vseh strani. Enako je bilo pred letom 1618. V letih pred izbruhom
109
katoliški Habsburžan Ferdinand I. (1526–1564). Le-ta je bil prvi voljeni kralj
svetováclavske krone, ki je poskušal sistematično omejevati privilegije ne
katoliških plemiških družin (prim. Kohler 2017, 147–49), kot so se okrepi
li za časa husitske revolucije, in uvajati absolutizem. Eden od topoglednih
ukrepov je bilo zlasti prizadevanje Utrakvistično cerkev, katere delovan
je je bilo sankcionirano z jihlavskimi kompaktati, počasi zopet povsem
»sinhronizirati« z Rimsko cerkvijo. Zato so se pod političnim in upravnim
naletom vladarja znašli »odkloni« – nekonformne smeri utrakvizma, pred
vsem pa češki bratje.
Ferdinand je imel na začetku malo vladarskega zamaha zoper češke
brate. V deželah sv. Václava je namreč vladal stanovski monarhiji, kjer so
imeli glavno politično besedo veljaki v deželnem zboru. In ti so znali svoje
bolj ali manj pošteno priposestvovane privilegije braniti brez vseh skrupu
lov. Zato se je naslanjal predvsem na diplomatsko spretnost in na izigrava
nje staroutrakvistov proti češkim bratom, novoutrakvistom in evangeliča
nom. Držal se je načela, da se kompaktati nanašajo (in torej ščitijo) le na
utrakviste in na nikogar drugega poleg njih. To je pomenilo, da so bili tako
novoutrakvisti kot češki bratje in evangeličani de facto tolerirani le ob do
volj veliki politični moči lastnih plemiških sobratov napram kralju, in še to
samo na njihovih posestih oz. znotraj ugodnih mestnih privilegijev, sicer
pa so bili vsi reformirani verniki razen utrakvistov de iure onstran zakona.
Slednje osvetljuje tudi prizadevanje nekatoličanov in hkrati neutrakvistov
za cesarsko sankcijo splošne verske svobode v Češkem kraljestvu, ki se je 9.
julija 1609 artikulirala v Majestatnem pismu Rudolfa II.
Ferdinandu so pri prizadevanju izkoreniniti vse versko življenje v
Češkem kraljestvu, ki ni bilo Rimske cerkve, priskočile na pomoč razme
re v Reichu. Češkobratski plemiči so se namreč udeležili prve šmalkald
ske vojne (1546–1547), v kateri se je Ferdinandov brat, cesar Karel V. spop
rijel z nemškimi evangeličanskimi knezi in mesti, češki bratje pa so se
konflikta udeležili – na evangeličanski strani. Cesarjeva zmaga v Nemčiji
je dala tudi njegovemu bratu na Češkem priložnost udariti zoper refor
mirane stanove, proti katerim je posegel z nekaj usmrtitvami, z ukinit
vijo posameznih mestnih privilegijev ter z zaplembami plemiških poses
ti. Vse to bi moglo biti za igro češkobratskega plemstva na evangeličanski
strani reichovske politične in vojaškje šahovnice dovolj resno opozori
lo; v prvi šmalkaldski vojni so bili tako na Češkem kot Nemškem in ta
kisto na katoliški kot evangeličanski strani prepleteni politični ter verski
interesi vseh strani. Enako je bilo pred letom 1618. V letih pred izbruhom
109
