Page 108 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 108
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
Češki bratje prvič na politični šahovnici
– I. šmalkadska vojna in njene posledice
Obrat čeških bratov od pacifizma k sodelovanju v vojaških opravilih je tudi
prinesel, da češkobratski avtorji ob turški nevarnosti pred vrati Srednje
Evrope niso več izpostavljali teže etičnih in moralnih zadržkov, ki jih more
kristjan imeti do bojevanja in ubijanja na bojnem polju ter so bili do konca
15. stoletja v samem jedru češkobratskega razmišljanja »posvetnih rečeh«.
Za kasnejše mesto te češke reformirane cerkve v češki družbi je bil
tak obrat-umolk odločilnega pomena. Kajti poleg njega in usmeritve čeških
bratov k družbi se je skupaj z obojim zgodila še ena pomembna prelomnica
– sprememba položaja plemstva v cerkvi. Oboje pa je v zadnjih desetletjih
pred začetkom tridesetletne vojne (1618) cerkev čeških bratov preko njenih
poglavitnih političnih predstavnikov potegnilo v nevarno politično igro re
formirane, toda po mnenju katoličanov krivoverske cerkve proti katoliške
mu deželnemu vladarju iz družine Habsburžanov.
Zavoljo tega so bili češki bratje po zmagi cesarske armade in vojske ka
toliške lige na Beli gori pod dvakratnim naletom katoliških zmagovalcev.
Bili so dvoji uporniki: reformirana cerkev, ki da se je že od druge tretjine 15.
stoletja puntala zoper rimski katolicizem in se ni držala niti koncesij neka
tolikom, za češke dežele dogovorjenih v kompaktatih, ter hkrati poglavitni
politični puntarji zoper katoliškega češkega kralja Ferdinanda II. Zato se
je najhujši srd pobelogorskih zmagovalcev zoper reformirane cerkve zne
sel prav nad njimi.
Plemstvo, ki je bilo med češkimi brati še v dobi Lukáša Praškega malo
dane zgolj tolerirani nebodigatreba, je pod Janom Augusto odločno zased
lo pomembne položaje. Čeprav so češkobratski teologi še vedno opozarjali
na duhovne nevarnosti, ki da so povezane tako z modrimi kot z močnimi v
družbi, pa so češki bratje plemiče poslej šteli za poseben in pomemben stan
v cerkvi, ki ga niso potiskali za neizobražene in revne, kot so to počeli še
pod Lukášem Praškim. Uveljavitev plemstva v prednjih vrstah češkobrat
ske cerkve je signaliziral množični krst slednjega v Boleslavi 1530., s spre
membo plemiškega položaja med češkimi brati pa le-to od tridesetih let 16.
stoletja dalje prevzema mesto političnih branikov pravic čeških bratov v
javnosti. Prvi med temi plemiči je bil Kunrát Krajíř s Krajka, eden posled
njih pa znameniti Peter Vok, »vladar« z Rožmberka (Pánek 2010, 109–110).
Politična opora, ki so jo češkobratski cerkvi nudili njeni plemiški udje,
je bila v letih 1525–1564 še kako pomembna. Na češkem tronu je namreč jage
lonska vladarja Vladislava II. (1471–1516) in Ludvika II. (1516–1526) nasledil
108
Češki bratje prvič na politični šahovnici
– I. šmalkadska vojna in njene posledice
Obrat čeških bratov od pacifizma k sodelovanju v vojaških opravilih je tudi
prinesel, da češkobratski avtorji ob turški nevarnosti pred vrati Srednje
Evrope niso več izpostavljali teže etičnih in moralnih zadržkov, ki jih more
kristjan imeti do bojevanja in ubijanja na bojnem polju ter so bili do konca
15. stoletja v samem jedru češkobratskega razmišljanja »posvetnih rečeh«.
Za kasnejše mesto te češke reformirane cerkve v češki družbi je bil
tak obrat-umolk odločilnega pomena. Kajti poleg njega in usmeritve čeških
bratov k družbi se je skupaj z obojim zgodila še ena pomembna prelomnica
– sprememba položaja plemstva v cerkvi. Oboje pa je v zadnjih desetletjih
pred začetkom tridesetletne vojne (1618) cerkev čeških bratov preko njenih
poglavitnih političnih predstavnikov potegnilo v nevarno politično igro re
formirane, toda po mnenju katoličanov krivoverske cerkve proti katoliške
mu deželnemu vladarju iz družine Habsburžanov.
Zavoljo tega so bili češki bratje po zmagi cesarske armade in vojske ka
toliške lige na Beli gori pod dvakratnim naletom katoliških zmagovalcev.
Bili so dvoji uporniki: reformirana cerkev, ki da se je že od druge tretjine 15.
stoletja puntala zoper rimski katolicizem in se ni držala niti koncesij neka
tolikom, za češke dežele dogovorjenih v kompaktatih, ter hkrati poglavitni
politični puntarji zoper katoliškega češkega kralja Ferdinanda II. Zato se
je najhujši srd pobelogorskih zmagovalcev zoper reformirane cerkve zne
sel prav nad njimi.
Plemstvo, ki je bilo med češkimi brati še v dobi Lukáša Praškega malo
dane zgolj tolerirani nebodigatreba, je pod Janom Augusto odločno zased
lo pomembne položaje. Čeprav so češkobratski teologi še vedno opozarjali
na duhovne nevarnosti, ki da so povezane tako z modrimi kot z močnimi v
družbi, pa so češki bratje plemiče poslej šteli za poseben in pomemben stan
v cerkvi, ki ga niso potiskali za neizobražene in revne, kot so to počeli še
pod Lukášem Praškim. Uveljavitev plemstva v prednjih vrstah češkobrat
ske cerkve je signaliziral množični krst slednjega v Boleslavi 1530., s spre
membo plemiškega položaja med češkimi brati pa le-to od tridesetih let 16.
stoletja dalje prevzema mesto političnih branikov pravic čeških bratov v
javnosti. Prvi med temi plemiči je bil Kunrát Krajíř s Krajka, eden posled
njih pa znameniti Peter Vok, »vladar« z Rožmberka (Pánek 2010, 109–110).
Politična opora, ki so jo češkobratski cerkvi nudili njeni plemiški udje,
je bila v letih 1525–1564 še kako pomembna. Na češkem tronu je namreč jage
lonska vladarja Vladislava II. (1471–1516) in Ludvika II. (1516–1526) nasledil
108
