Page 76 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 76
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
spodbuja mreženja in izmenjave med institucijami (EK, 2008; EK, 2019b)
spodbuja učenje jezikov kot sredstva za izgradnjo evropske integracije in
državljanstva ter tudi za delovanje trga (EK, 2008 in EK, 2019a). Komisi-
ja EU promovira politike mobilnosti in sodelovanja v izobraževanju kot
sestavine enotne organizacijske strukture dodiplomskega-magistrskega-
-doktorskega študija in boljšega zagotavljanja kakovosti (EK, 2020a), uve-
ljavljajo pa se tudi priporočila Sveta Evrope, naj se spodbuja avtomatično
vzajemno priznavanje diplom in spričeval ter izidov iz učnih obdobij v tu-
jini (EK, 2018 - COM(2018) 270), ideja evropske študentske izkaznice, ki
omogoča boljšo izmenjavo informacij o študentih, ter ideja oblikovanja ko-
alicij evropskih univerz za povečanje konkurenčnosti, kakovosti in odlič-
nosti v poučevanju, raziskavah in inovacijah (EK, 2020a).
Program Erasmus+ je ocenjen kot ključni dejavnik internacionaliza-
cije in nekoliko tudi evropeizacije visokošolskih izobraževalnih sistemov v
EU (EK, 2019b). Po podatkih Evropske komisije več kot 70 % nekdanjih štu-
dentk in študentov, ki so bili vključeni v program Erasmus+, navaja, da po
vrnitvi iz tujine bolje vedo, kakšno poklicno pot si želijo, 80 % študentk in
študentov Erasmus+ pa, da jim je izkušnja v tujini pomagala najti prvo za-
poslitev (EK, 2019b; EK, 2015).
Pri tem ne gre spregledati, da ima politika učne mobilnosti dva cilja:
1. okrepiti konkurenčnost Evrope in graditi družbo, ki bo temeljila na zna-
nju; in 2. poglobiti občutek evropske identitete in državljanstva med mladi-
mi. Zato ni naključno, da Evropska komisija v poročilu posebej poudarja,
da 72 % študentov študijske mobilnosti ne povezuje le s povečanjem svojih
tehničnih spretnosti, s krepitvijo samozavesti in sposobnosti doseganja ci-
ljev ter svojih zaposlitvenih možnosti, temveč tudi s povečanjem medoseb-
nih in medkulturnih spretnosti in kompetenc ter socialne in kulturni od-
prtosti (EK, 2019b).
Programa Erasmus in Erasmus+, ki sta bistveno prispevala k študij-
ski mobilnosti, sta se hitro uveljavila in dosegla široko prepoznavnost (EK,
2019b). Od leta 1987 do študijskega leta 2019 je v izmenjavi študentske mo-
bilnosti Erasmus in Erasmus+ sodelovalo več kot 3 milijone študentov (EK,
2019c; Bauer in Kreuz, 2015). Trenutni program Erasmus +, ki je potekal
od leta 2014 do 2020, je podpiral skoraj 800.000 ljudi pri študiju, usposa-
bljanju ali delu v tujini, kar je za 10 % več kot v letu 2016. V študijskem letu
2016/2017 (EK, 2017c) je ta program omogočil izobraževanje ali usposablja-
nje v tujini več kot 400.000 visokošolskim študentom, pripravnikom in vi-
76
spodbuja mreženja in izmenjave med institucijami (EK, 2008; EK, 2019b)
spodbuja učenje jezikov kot sredstva za izgradnjo evropske integracije in
državljanstva ter tudi za delovanje trga (EK, 2008 in EK, 2019a). Komisi-
ja EU promovira politike mobilnosti in sodelovanja v izobraževanju kot
sestavine enotne organizacijske strukture dodiplomskega-magistrskega-
-doktorskega študija in boljšega zagotavljanja kakovosti (EK, 2020a), uve-
ljavljajo pa se tudi priporočila Sveta Evrope, naj se spodbuja avtomatično
vzajemno priznavanje diplom in spričeval ter izidov iz učnih obdobij v tu-
jini (EK, 2018 - COM(2018) 270), ideja evropske študentske izkaznice, ki
omogoča boljšo izmenjavo informacij o študentih, ter ideja oblikovanja ko-
alicij evropskih univerz za povečanje konkurenčnosti, kakovosti in odlič-
nosti v poučevanju, raziskavah in inovacijah (EK, 2020a).
Program Erasmus+ je ocenjen kot ključni dejavnik internacionaliza-
cije in nekoliko tudi evropeizacije visokošolskih izobraževalnih sistemov v
EU (EK, 2019b). Po podatkih Evropske komisije več kot 70 % nekdanjih štu-
dentk in študentov, ki so bili vključeni v program Erasmus+, navaja, da po
vrnitvi iz tujine bolje vedo, kakšno poklicno pot si želijo, 80 % študentk in
študentov Erasmus+ pa, da jim je izkušnja v tujini pomagala najti prvo za-
poslitev (EK, 2019b; EK, 2015).
Pri tem ne gre spregledati, da ima politika učne mobilnosti dva cilja:
1. okrepiti konkurenčnost Evrope in graditi družbo, ki bo temeljila na zna-
nju; in 2. poglobiti občutek evropske identitete in državljanstva med mladi-
mi. Zato ni naključno, da Evropska komisija v poročilu posebej poudarja,
da 72 % študentov študijske mobilnosti ne povezuje le s povečanjem svojih
tehničnih spretnosti, s krepitvijo samozavesti in sposobnosti doseganja ci-
ljev ter svojih zaposlitvenih možnosti, temveč tudi s povečanjem medoseb-
nih in medkulturnih spretnosti in kompetenc ter socialne in kulturni od-
prtosti (EK, 2019b).
Programa Erasmus in Erasmus+, ki sta bistveno prispevala k študij-
ski mobilnosti, sta se hitro uveljavila in dosegla široko prepoznavnost (EK,
2019b). Od leta 1987 do študijskega leta 2019 je v izmenjavi študentske mo-
bilnosti Erasmus in Erasmus+ sodelovalo več kot 3 milijone študentov (EK,
2019c; Bauer in Kreuz, 2015). Trenutni program Erasmus +, ki je potekal
od leta 2014 do 2020, je podpiral skoraj 800.000 ljudi pri študiju, usposa-
bljanju ali delu v tujini, kar je za 10 % več kot v letu 2016. V študijskem letu
2016/2017 (EK, 2017c) je ta program omogočil izobraževanje ali usposablja-
nje v tujini več kot 400.000 visokošolskim študentom, pripravnikom in vi-
76
