Page 57 - Barbara Japelj Pavešić. 2020. Nacionalna študija zaznave nasilja nad učitelji in ravnatelji: zagotavljanje varnega in vzpodbudnega učnega okolja. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Documenta 16
P. 57
o, večjem stresu in slabem počutju učitelja ter tudi v nenamernih sporoči- 57
lih ostalim učencem v razredu o spopadanju z nasiljem. Le tretjina učiteljev je
namreč potrdila, da se ob nasilnem dogodku ne počutijo nemočno, osamlje-
no ali krivo, dve tretjini učiteljev se tako počutita vsaj včasih. Tudi dejstvo, da
kar četrtina učiteljev pravi, da se na šoli pomaga le nasilnemu učencu, njim kot
žrtvam pa ne, s tem pa se deloma strinja še nadaljnja tretjina učiteljev, je znak,
da so učitelji lahko na šoli žrtve dvakrat: prvič zaradi nasilnega vedenja učenca
in drugič, ko morajo, čeprav že kot žrtve nasilnega dogodka, prevzeti vlogo re-
ševanja in pomoči učencu, ki je nasilje sprožil.
Nemoč učiteljev ob doživljanju nasilja učencev pokažejo tudi njihovi dele-
ži strinjanja z zadnjima izjavama o splošnih vzrokih nasilja med učenci. Dobri
dve tretjini učiteljev se vsaj delno strinjata, da se nasilnih učencev ne da spre-
meniti, in potrjujeta, da na šoli nasilnim učencem prilagajajo pouk in ravnanje.
Nadalje, le vsak osmi učitelj meni, da nasilje ni posledica nemotiviranosti učen-
cev za šolsko delo. Sedem od osmih učiteljev nezanimanje učencev za šolsko
delo in učenje opredeljuje kot razlog za njihovo nasilno vedenje. S tem obe-
nem pokažejo možno pot do zmanjšanja nasilja v šolah. Z doseganjem večje
motivacije za učenje in, posebej pomembno, veselja do obiskovanja šole v ce-
loti bi se lahko izognili vsaj nekaterim nasilnim dejanjem učencev.
V srednji šoli so vzorci stališč podobni. Le polovica učiteljev se strinja, da
imajo na šolah uresničljiva pravila za reševanje nasilnih situacij med dijaki in da
je jasno, po katerih pravilih morajo ravnati, če do njih pride. Samo dobra tretji-
na učiteljev meni, da imajo na šoli učinkovita pravila ob pojavu nasilja nad uči-
telji, še manj pa se jih strinja, da jih dosledno upoštevajo.
Dve tretjini učiteljev se lahko zanese na takojšnjo pomoč svetovalne služ-
be, ki po njihovem večinskem mnenju tudi uspešno opravi nalogo. Dve tretjini
učiteljev potrjujeta tudi, da zunanje institucije ponudijo pomoč nasilnim dija-
kom, če ne vedno, pa vsaj včasih.
Kakor v osnovni šoli tudi v srednji šoli manj kot tretjina učiteljev dogodkov
ne more prijaviti vodstvu šole in enak delež dogodkov v splošnem ne more pri-
javiti nikomur. Tretjinski delež je relativno velik, zato bi bilo potrebno ugotovi-
ti, kaj učiteljem onemogoča prijavo (npr. nepoznavanje postopka, prezapleten
postopek in podobne tehnične ovire; morda lastna nesamozavest in varljiv ob-
čutek previsoke občutljivost na nasilje – prepričanje, da morajo povečati svojo
toleranco do nasilja; kot odgovorni za izvedbo pouka se raje odpovedo prija-
vi, kot dopustijo, da trpi poučevanje; prepričanje, da se s postopkom reševanja
ne bodo izognili ponovitvi dogodka ...).
Polovica učiteljev potrjuje, da zaradi reševanja problemov z nasiljem trpi
pouk. Zanimiv je podatek, da več kot 60 % učiteljev potrjuje, da se na šoli po-
maga nasilnemu dijaku, ne pa učitelju, do katerega je bil dijak nasilen. Več kot
60 % učiteljev se vsaj občasno počuti nemočno, osamljeno ali krivo, ko doživi-
jo nasilje na šoli.
rezultati po vsebinskih sklopih zbranih podatkov
lih ostalim učencem v razredu o spopadanju z nasiljem. Le tretjina učiteljev je
namreč potrdila, da se ob nasilnem dogodku ne počutijo nemočno, osamlje-
no ali krivo, dve tretjini učiteljev se tako počutita vsaj včasih. Tudi dejstvo, da
kar četrtina učiteljev pravi, da se na šoli pomaga le nasilnemu učencu, njim kot
žrtvam pa ne, s tem pa se deloma strinja še nadaljnja tretjina učiteljev, je znak,
da so učitelji lahko na šoli žrtve dvakrat: prvič zaradi nasilnega vedenja učenca
in drugič, ko morajo, čeprav že kot žrtve nasilnega dogodka, prevzeti vlogo re-
ševanja in pomoči učencu, ki je nasilje sprožil.
Nemoč učiteljev ob doživljanju nasilja učencev pokažejo tudi njihovi dele-
ži strinjanja z zadnjima izjavama o splošnih vzrokih nasilja med učenci. Dobri
dve tretjini učiteljev se vsaj delno strinjata, da se nasilnih učencev ne da spre-
meniti, in potrjujeta, da na šoli nasilnim učencem prilagajajo pouk in ravnanje.
Nadalje, le vsak osmi učitelj meni, da nasilje ni posledica nemotiviranosti učen-
cev za šolsko delo. Sedem od osmih učiteljev nezanimanje učencev za šolsko
delo in učenje opredeljuje kot razlog za njihovo nasilno vedenje. S tem obe-
nem pokažejo možno pot do zmanjšanja nasilja v šolah. Z doseganjem večje
motivacije za učenje in, posebej pomembno, veselja do obiskovanja šole v ce-
loti bi se lahko izognili vsaj nekaterim nasilnim dejanjem učencev.
V srednji šoli so vzorci stališč podobni. Le polovica učiteljev se strinja, da
imajo na šolah uresničljiva pravila za reševanje nasilnih situacij med dijaki in da
je jasno, po katerih pravilih morajo ravnati, če do njih pride. Samo dobra tretji-
na učiteljev meni, da imajo na šoli učinkovita pravila ob pojavu nasilja nad uči-
telji, še manj pa se jih strinja, da jih dosledno upoštevajo.
Dve tretjini učiteljev se lahko zanese na takojšnjo pomoč svetovalne služ-
be, ki po njihovem večinskem mnenju tudi uspešno opravi nalogo. Dve tretjini
učiteljev potrjujeta tudi, da zunanje institucije ponudijo pomoč nasilnim dija-
kom, če ne vedno, pa vsaj včasih.
Kakor v osnovni šoli tudi v srednji šoli manj kot tretjina učiteljev dogodkov
ne more prijaviti vodstvu šole in enak delež dogodkov v splošnem ne more pri-
javiti nikomur. Tretjinski delež je relativno velik, zato bi bilo potrebno ugotovi-
ti, kaj učiteljem onemogoča prijavo (npr. nepoznavanje postopka, prezapleten
postopek in podobne tehnične ovire; morda lastna nesamozavest in varljiv ob-
čutek previsoke občutljivost na nasilje – prepričanje, da morajo povečati svojo
toleranco do nasilja; kot odgovorni za izvedbo pouka se raje odpovedo prija-
vi, kot dopustijo, da trpi poučevanje; prepričanje, da se s postopkom reševanja
ne bodo izognili ponovitvi dogodka ...).
Polovica učiteljev potrjuje, da zaradi reševanja problemov z nasiljem trpi
pouk. Zanimiv je podatek, da več kot 60 % učiteljev potrjuje, da se na šoli po-
maga nasilnemu dijaku, ne pa učitelju, do katerega je bil dijak nasilen. Več kot
60 % učiteljev se vsaj občasno počuti nemočno, osamljeno ali krivo, ko doživi-
jo nasilje na šoli.
rezultati po vsebinskih sklopih zbranih podatkov
