Page 92 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 92
prispevki k didaktiki filozofije/etike
da se sprevrže v svoje nasprotje. Zagovarjanje ene same in čiste vredno-
te, osvobojene vseh primesi, pomeni absolutizacijo vrednote in parado-
ksno nasprotuje njeni vrednosti. Vrednota je vrednota le skupaj z drugimi
vrednotami – lahko bi rekli, da vrednota ne obstaja, obstajajo le vrednote.
Sklep
Tradicionalna reprodukcija vrednot je potekala v preprosti, nediferenci-
rani družbi. Lahko rečemo, da tudi v kompleksni sodobni družbi poteka
neka oblika reprodukcije vrednot. Shaverjeve izpeljave pa nam omogoča,
da smo lahko bolj natančni in identificiramo več ravni transmisije vrednot.
Prvič, razjasnjevanje vrednot predpostavlja, da se je že zgodila reprodukci-
ja vrednot, ko se je v subjektu nakopičila zelo heterogena množica vrednot,
ki se jih niti sam ne zaveda. Naloga razjasnjevanj je tako najprej ovede-
nje vrednot, nato njihova prisvojitev in urejanje. Drugič, pravica do svo-
bodne odločitve o vrednotah predpostavlja, da se je nek temeljni vrednot-
ni okvir že reproduciral. Dostojanstvo človeka, ki je jedro tega okvira, je
vrednota, iz katere izvira pravica do izbire vrednot. In tretjič, izbira vre-
dnot je del širšega procesa razvijanja avtonomije posameznika. Končni cilj
demokratične pluralne družbe je reprodukcija avtonomije posameznika,
z zadržkom, da avtonomije ni mogoče reproducirati, saj je preprosta re-
produkcija v nasprotju s svobodo subjekta. Reproducirati je mogoče mes-
to, kjer avtonomija lahko vznikne, reproducirati je mogoče intelektualne
spretnosti, ki so potrebne za avtonomijo, avtonomije same pa ne. V tem
smislu se v modernem svetu reproducira nemožnost reprodukcije vseob-
segajočega sistema vrednot. Reprodukcija avtonomije pomeni reproduk-
cijo pogojev avtonomije, se pravi možnosti za avtonomijo, in potemtakem
vključuje tudi možnost neavtonomnosti. Avtonomija pomeni tudi mesto
posredovanja: med občimi vrednotami splošnega okvira na eni strani in
partikularnimi vrednotami subjekta ter vrsto vrednot, ki nastajajo v posre-
dovanju med občostjo splošnih vrednot in konkretnostjo njihovega udeja-
njanja, na drugi strani.
V šoli to pomeni, da se je reprodukcija dela vrednot že zgodila, saj jih
učenci prinesejo s seboj. Šola učencem pomaga implicitne vrednote pre-
misliti in si jih prisvojiti. Ko gre za temeljne vrednote, pa je naloga šole, da
jih prenaša učencem, vendar jih ne more prenašati z vcepljanjem, saj bi in-
doktrinacija nasprotovala človekovem dostojanstvu. Šola jih reproducira
tako, da ravna v skladu z njimi, kar pomeni tudi, da ravna, kot da učenci te
vrednote že imajo. Reprodukcija teh vrednot je tako posredna, a s tem tudi
92
da se sprevrže v svoje nasprotje. Zagovarjanje ene same in čiste vredno-
te, osvobojene vseh primesi, pomeni absolutizacijo vrednote in parado-
ksno nasprotuje njeni vrednosti. Vrednota je vrednota le skupaj z drugimi
vrednotami – lahko bi rekli, da vrednota ne obstaja, obstajajo le vrednote.
Sklep
Tradicionalna reprodukcija vrednot je potekala v preprosti, nediferenci-
rani družbi. Lahko rečemo, da tudi v kompleksni sodobni družbi poteka
neka oblika reprodukcije vrednot. Shaverjeve izpeljave pa nam omogoča,
da smo lahko bolj natančni in identificiramo več ravni transmisije vrednot.
Prvič, razjasnjevanje vrednot predpostavlja, da se je že zgodila reprodukci-
ja vrednot, ko se je v subjektu nakopičila zelo heterogena množica vrednot,
ki se jih niti sam ne zaveda. Naloga razjasnjevanj je tako najprej ovede-
nje vrednot, nato njihova prisvojitev in urejanje. Drugič, pravica do svo-
bodne odločitve o vrednotah predpostavlja, da se je nek temeljni vrednot-
ni okvir že reproduciral. Dostojanstvo človeka, ki je jedro tega okvira, je
vrednota, iz katere izvira pravica do izbire vrednot. In tretjič, izbira vre-
dnot je del širšega procesa razvijanja avtonomije posameznika. Končni cilj
demokratične pluralne družbe je reprodukcija avtonomije posameznika,
z zadržkom, da avtonomije ni mogoče reproducirati, saj je preprosta re-
produkcija v nasprotju s svobodo subjekta. Reproducirati je mogoče mes-
to, kjer avtonomija lahko vznikne, reproducirati je mogoče intelektualne
spretnosti, ki so potrebne za avtonomijo, avtonomije same pa ne. V tem
smislu se v modernem svetu reproducira nemožnost reprodukcije vseob-
segajočega sistema vrednot. Reprodukcija avtonomije pomeni reproduk-
cijo pogojev avtonomije, se pravi možnosti za avtonomijo, in potemtakem
vključuje tudi možnost neavtonomnosti. Avtonomija pomeni tudi mesto
posredovanja: med občimi vrednotami splošnega okvira na eni strani in
partikularnimi vrednotami subjekta ter vrsto vrednot, ki nastajajo v posre-
dovanju med občostjo splošnih vrednot in konkretnostjo njihovega udeja-
njanja, na drugi strani.
V šoli to pomeni, da se je reprodukcija dela vrednot že zgodila, saj jih
učenci prinesejo s seboj. Šola učencem pomaga implicitne vrednote pre-
misliti in si jih prisvojiti. Ko gre za temeljne vrednote, pa je naloga šole, da
jih prenaša učencem, vendar jih ne more prenašati z vcepljanjem, saj bi in-
doktrinacija nasprotovala človekovem dostojanstvu. Šola jih reproducira
tako, da ravna v skladu z njimi, kar pomeni tudi, da ravna, kot da učenci te
vrednote že imajo. Reprodukcija teh vrednot je tako posredna, a s tem tudi
92
