Page 139 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 139
povzetek
Morala ni preprosto stvar družbe, če se družbo razume kot nekaj po-
samezniku zunanjega, temveč je tudi »naša«. S tem se vpelje novo sfero:
sfero skupnega. Ker je morala skupna, se mora vedno znova vzpostavljati
skozi razpravo o tem, kaj je vsebina skupnega. Moralna vzgojo se na tej mi-
nimalni ravni, ki zadeva skupno, veže na posredovanje tradicije. Bojazen
pred moralno vzgojo kot indoktrinacijo se tako reši z razlikovanjem med
minimalno in maksimalno moralo. Če se pri nekaterih avtorji zdi, da je
prenašanje vrednot manipulacija, je rešitev v razlikovanju dveh pomenov
termina »prenašanje«. V prvem pomenu prenašanja gre za oddaljeni pog-
led na delovanje in ohranjanje družbe. Da bi se družba ohranila, prenaša
vednost in vrednote, jezik in kulturo. Zdi se, da polemika proti indoktrina-
ciji, proti tradicionalnemu prenašanju družbenih vrednot zamegli dejstvo,
da se o družbenosti ni mogoče pogajati. Da je samostojno mišljenje mogo-
či šele na osnovi družbenosti. Da je neka temeljna transmisija družbenosti
pogoj za konstitucijo subjekta. V tem smislu je za vzpostavitev subjekta po-
leg aktivnosti ključna temeljna pasivnost. Iz tega sledi, da je odnos do mo-
rale performativen. Bistvena ideja moralne vzgoje je namreč, da je potreb-
na sprememba odnosa, tako da družbena moral ni več dojeta kot odtujena
sila, temveč naša skupna stvar. Cilj moralne vzgoje tako ni, da se vceplja
obstoječo družbeno moralo, njene cilj je, da se vzpostavi (oziroma prenaša)
specifičen odnos do moralnosti. Ko se spremeni odnos do nje, se spremeni
tudi sama družbena funkcija moralnost. Sodobni položaj morale je morala
kot naša skupna stvar. Ko je tak odnos do morale oblikovan, bi lahko rekli,
da morale ni treba vsiljevati.
139
Morala ni preprosto stvar družbe, če se družbo razume kot nekaj po-
samezniku zunanjega, temveč je tudi »naša«. S tem se vpelje novo sfero:
sfero skupnega. Ker je morala skupna, se mora vedno znova vzpostavljati
skozi razpravo o tem, kaj je vsebina skupnega. Moralna vzgojo se na tej mi-
nimalni ravni, ki zadeva skupno, veže na posredovanje tradicije. Bojazen
pred moralno vzgojo kot indoktrinacijo se tako reši z razlikovanjem med
minimalno in maksimalno moralo. Če se pri nekaterih avtorji zdi, da je
prenašanje vrednot manipulacija, je rešitev v razlikovanju dveh pomenov
termina »prenašanje«. V prvem pomenu prenašanja gre za oddaljeni pog-
led na delovanje in ohranjanje družbe. Da bi se družba ohranila, prenaša
vednost in vrednote, jezik in kulturo. Zdi se, da polemika proti indoktrina-
ciji, proti tradicionalnemu prenašanju družbenih vrednot zamegli dejstvo,
da se o družbenosti ni mogoče pogajati. Da je samostojno mišljenje mogo-
či šele na osnovi družbenosti. Da je neka temeljna transmisija družbenosti
pogoj za konstitucijo subjekta. V tem smislu je za vzpostavitev subjekta po-
leg aktivnosti ključna temeljna pasivnost. Iz tega sledi, da je odnos do mo-
rale performativen. Bistvena ideja moralne vzgoje je namreč, da je potreb-
na sprememba odnosa, tako da družbena moral ni več dojeta kot odtujena
sila, temveč naša skupna stvar. Cilj moralne vzgoje tako ni, da se vceplja
obstoječo družbeno moralo, njene cilj je, da se vzpostavi (oziroma prenaša)
specifičen odnos do moralnosti. Ko se spremeni odnos do nje, se spremeni
tudi sama družbena funkcija moralnost. Sodobni položaj morale je morala
kot naša skupna stvar. Ko je tak odnos do morale oblikovan, bi lahko rekli,
da morale ni treba vsiljevati.
139
