Page 432 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 432
olnitve (v Zbranih delih Primoža Trubarja IV: do ko[n]ca1 skupaj z robno
opombo Corr.; v pričujoči knjigi: lude[m]). Poleg omenjenega je pri razreševanju
svetopisemskih navedkov uporabljeno njihovo »gnezdenje«: skupina citiranih
mest ima poslej samo eno referenco in ne po eno referenco za vsako mesto
posebej, kot je bilo doslej. Ta način se zgolj grafično razlikuje od postopka, ki je bil
uporabljen v Zbranih delih Primoža Trubarja III in IV, in sicer, da zaradi gostote
tekstnokritičnega aparata na posameznih mestih tiska in skopo odmerjenega
prostora na marginah ne bi bila prizadeta celostna podoba sinoptične izdaje.
Mesta, kjer je prišlo do razvidnih izpadov posamezne črke/črk, pa le-ti niso niti
korigirani po načelu zadnje roke niti ne gre za poškodbe v tekstu, so emendirana
kot navadna interpolacija v izvirno besedilo (npr. Božy oli > Božy /v/oli). Besede,
kjer je razviden napačen vrstni red črk, napačen rez ali napačna postavitev črke
(q, b ali d namesto p), so v integralnem besedilu transkripcije puščene v izvirni
podobi; napake so razrešene v obrobni opombi. Poleg oglatih in poševnih
oklepajev sta pomembni uredniški orodji trinajste knjige Zbranih del Primoža
Trubarja ločili dvopičje in narekovaji. Njuna kombinacija, ki spremni stavek
ločuje od dobesednega navedka (citata), se v pričujoči izdaji uporablja dosledno,
in to povsod tam, kjer je bilo mogoče ugotoviti, da gre za navajanje ali na mestih,
kjer k temu navaja sodobna interpunkcija v Slovenskem standardnem prevodu.
Trubarjeva humanistična interpunkcija, ki je sicer tudi poznala dvopičje, vendar
z drugačno funkcijo, kot jo ima to ločilo danes, je na takih mestih nadomeščena s
sodobno, segmentacija besedila pa je posledično ustrezno spremenjena.
Velika začetnica se načeloma ravna po današnji pravopisni rabi. Pri tem je treba
ob pravilih, ki tozadevno veljajo za celotna Zbrana dela,4 opozoriti, da pravopis v
pričujoči knjigi ločuje občno poimenovanje pripadnikov judovs ke religije (judi), kar
je dosledno zaznamovano z malimi črkami, od lastnega imena za člane bibličnega
ljudstva (Judi), ki je povsod zapisano z veliko začetnico.5
V kolikor se ista tujejezična (npr. latinska) pasaža pojavlja večkrat, je v opombi
prevedena samo enkrat, in sicer načeloma ob svoji prvi pojavitvi v pričujoči knjigi.
Številčenje opomb s prevodno, razlagalno in/ali tekstnokritično vsebino je načeloma
urejeno enako kot v Zbranih delih I–XII.
4 Igor Grdina, Splošna prepisovalska načela, v: Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002,
542–545.
5 Fanika Krajnc – Vrečko, K drugi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, v: Zbrana dela Primoža
Trubarja II, Ljubljana 2003, 416, 417.
432
opombo Corr.; v pričujoči knjigi: lude[m]). Poleg omenjenega je pri razreševanju
svetopisemskih navedkov uporabljeno njihovo »gnezdenje«: skupina citiranih
mest ima poslej samo eno referenco in ne po eno referenco za vsako mesto
posebej, kot je bilo doslej. Ta način se zgolj grafično razlikuje od postopka, ki je bil
uporabljen v Zbranih delih Primoža Trubarja III in IV, in sicer, da zaradi gostote
tekstnokritičnega aparata na posameznih mestih tiska in skopo odmerjenega
prostora na marginah ne bi bila prizadeta celostna podoba sinoptične izdaje.
Mesta, kjer je prišlo do razvidnih izpadov posamezne črke/črk, pa le-ti niso niti
korigirani po načelu zadnje roke niti ne gre za poškodbe v tekstu, so emendirana
kot navadna interpolacija v izvirno besedilo (npr. Božy oli > Božy /v/oli). Besede,
kjer je razviden napačen vrstni red črk, napačen rez ali napačna postavitev črke
(q, b ali d namesto p), so v integralnem besedilu transkripcije puščene v izvirni
podobi; napake so razrešene v obrobni opombi. Poleg oglatih in poševnih
oklepajev sta pomembni uredniški orodji trinajste knjige Zbranih del Primoža
Trubarja ločili dvopičje in narekovaji. Njuna kombinacija, ki spremni stavek
ločuje od dobesednega navedka (citata), se v pričujoči izdaji uporablja dosledno,
in to povsod tam, kjer je bilo mogoče ugotoviti, da gre za navajanje ali na mestih,
kjer k temu navaja sodobna interpunkcija v Slovenskem standardnem prevodu.
Trubarjeva humanistična interpunkcija, ki je sicer tudi poznala dvopičje, vendar
z drugačno funkcijo, kot jo ima to ločilo danes, je na takih mestih nadomeščena s
sodobno, segmentacija besedila pa je posledično ustrezno spremenjena.
Velika začetnica se načeloma ravna po današnji pravopisni rabi. Pri tem je treba
ob pravilih, ki tozadevno veljajo za celotna Zbrana dela,4 opozoriti, da pravopis v
pričujoči knjigi ločuje občno poimenovanje pripadnikov judovs ke religije (judi), kar
je dosledno zaznamovano z malimi črkami, od lastnega imena za člane bibličnega
ljudstva (Judi), ki je povsod zapisano z veliko začetnico.5
V kolikor se ista tujejezična (npr. latinska) pasaža pojavlja večkrat, je v opombi
prevedena samo enkrat, in sicer načeloma ob svoji prvi pojavitvi v pričujoči knjigi.
Številčenje opomb s prevodno, razlagalno in/ali tekstnokritično vsebino je načeloma
urejeno enako kot v Zbranih delih I–XII.
4 Igor Grdina, Splošna prepisovalska načela, v: Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002,
542–545.
5 Fanika Krajnc – Vrečko, K drugi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, v: Zbrana dela Primoža
Trubarja II, Ljubljana 2003, 416, 417.
432
