Page 430 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 430
or jih je za celotno zbirko predvidel prvi glavni urednik Zbranih del Primoža
Trubarja, prof. ddr. Igor Grdina, in kot so upoštevana v vseh doslej izdanih
knjigah Zbranih del Primoža Trubarja ter deloma modificirana glede na
posebnosti v izdanih besedilih.
Distribucija črk ostaja pretežno enaka. Grafem η je dosledno transkribiran kot
ii. Pri fonemu j je dosledno ohranjen izvirni zapis z i ali y; grafem j je zapisan
izrecno samo v besedi Jezus in tam, kjer se grafično pojavlja tudi v izvirniku.
Podvojitve grafemov f, l, r, s in t so dosledno ohranjene. Ohranjeni so tudi
grafemi q, x in c, ki zaznamuje glas k. Zapis fonemov u in v je v nezadnjem
zlogu načeloma sodoben, tudi v primerih, ko je na začetku besede, kjer danes
uporabljamo u, zapisan v; zapis u ostaja enak izvirnemu pri osebnem lastnem
imenu Pavel (Paul). V primeru, da je v izvirniku predlog pisan z veliko začetnico
in skupaj s samostalnikom, je v transkripciji pisan narazen in z malo, samostalnik
pa je, če gre za osebno ime, pisan z veliko. Predlog zavoljo je povsod zapisan
kot ena beseda (ne za volo). Enako velja za zapis 3. os. množine glagola biti, in
sicer v nikalni obliki: torej neso oz. neiso (ne ne so, nei so). Lastno ime Kristus je
povsod transkribirano v izvirni podobi (torej Cristus ali Christus, ne Kristus). Pri
transkripciji nemških izposojenk je bila dosledno upoštevana taka transkripcijska
podoba, kot je zabeležena in z jezikovno analizo podkrepljena v znanstveni
monografiji Helene Jazbec Nemške izposojenke pri Trubarju (Ljubljana 2007) ter
kot je podobo razbrati v Besedju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (www.
fran.si).
Pri uvedbi sodobne interpunkcije, ki je v rabi v Zbranih delih, je v pričujoči knjigi
uresničeno vodilo, da naj se sodobni pravopisni uzus vzpostavi čim manj nasilno
napram izvirnemu besedilu. Tako so meje izvirnih period ohranjene, in sicer
povsod. Izjemo predstavlja raba posameznih končnih ločil (vprašaj in klicaj) v
bibličnem besedilu: interpunkcija je interpretativna, in sicer v toliko, da upošteva
takšno segmentacijo besedila in pravopis, kot sta običajna v sodobnem prevodu
svete knjige krščanstva v slovenski jezik, toda Trubarjevo členitev povedi znotraj
odstavka.3
Zbrana dela poskušajo tudi s knjižnim stavkom dosledno reprezentirati izvirne
Trubarjeve tiske ter tako na neki ravni celo nadomestiti faksimile. Zato velja tudi
v pričujoči knjigi načelo, da transkripcija nikjer ne odpravlja nobene tiskarske
3 Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Drugi, pregledani
natis. Ljubljana 2002.
430
Trubarja, prof. ddr. Igor Grdina, in kot so upoštevana v vseh doslej izdanih
knjigah Zbranih del Primoža Trubarja ter deloma modificirana glede na
posebnosti v izdanih besedilih.
Distribucija črk ostaja pretežno enaka. Grafem η je dosledno transkribiran kot
ii. Pri fonemu j je dosledno ohranjen izvirni zapis z i ali y; grafem j je zapisan
izrecno samo v besedi Jezus in tam, kjer se grafično pojavlja tudi v izvirniku.
Podvojitve grafemov f, l, r, s in t so dosledno ohranjene. Ohranjeni so tudi
grafemi q, x in c, ki zaznamuje glas k. Zapis fonemov u in v je v nezadnjem
zlogu načeloma sodoben, tudi v primerih, ko je na začetku besede, kjer danes
uporabljamo u, zapisan v; zapis u ostaja enak izvirnemu pri osebnem lastnem
imenu Pavel (Paul). V primeru, da je v izvirniku predlog pisan z veliko začetnico
in skupaj s samostalnikom, je v transkripciji pisan narazen in z malo, samostalnik
pa je, če gre za osebno ime, pisan z veliko. Predlog zavoljo je povsod zapisan
kot ena beseda (ne za volo). Enako velja za zapis 3. os. množine glagola biti, in
sicer v nikalni obliki: torej neso oz. neiso (ne ne so, nei so). Lastno ime Kristus je
povsod transkribirano v izvirni podobi (torej Cristus ali Christus, ne Kristus). Pri
transkripciji nemških izposojenk je bila dosledno upoštevana taka transkripcijska
podoba, kot je zabeležena in z jezikovno analizo podkrepljena v znanstveni
monografiji Helene Jazbec Nemške izposojenke pri Trubarju (Ljubljana 2007) ter
kot je podobo razbrati v Besedju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (www.
fran.si).
Pri uvedbi sodobne interpunkcije, ki je v rabi v Zbranih delih, je v pričujoči knjigi
uresničeno vodilo, da naj se sodobni pravopisni uzus vzpostavi čim manj nasilno
napram izvirnemu besedilu. Tako so meje izvirnih period ohranjene, in sicer
povsod. Izjemo predstavlja raba posameznih končnih ločil (vprašaj in klicaj) v
bibličnem besedilu: interpunkcija je interpretativna, in sicer v toliko, da upošteva
takšno segmentacijo besedila in pravopis, kot sta običajna v sodobnem prevodu
svete knjige krščanstva v slovenski jezik, toda Trubarjevo členitev povedi znotraj
odstavka.3
Zbrana dela poskušajo tudi s knjižnim stavkom dosledno reprezentirati izvirne
Trubarjeve tiske ter tako na neki ravni celo nadomestiti faksimile. Zato velja tudi
v pričujoči knjigi načelo, da transkripcija nikjer ne odpravlja nobene tiskarske
3 Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Drugi, pregledani
natis. Ljubljana 2002.
430
