Page 431 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 431
ake, izpusta črk ipd., vse tovrstne besed(il)ne posebnosti pa so dokumentirane
in razrešene v opombah ob izvirnem tekstu.
Trinajsta knjiga Zbranih del Primoža Trubarja upošteva izdajateljsko-uredniško
načelo zadnje roke. Za vsa tri tod objavljena Trubarjevi deli to pomeni, da
transkripcija upošteva zadnje korektorske spremembe (popravke), kot jih je
mogoče razvideti v izvirniku. Le-te so v zaznamovane z nad- ali podvrstičnim
znamenjem (~), ki se nahaja nad/pod grafemom tik pred mestom, na katerega se
nanaša popravek (npr. ludē > lude[m]). Vsako mesto avtorske korekture, naj je
v izvirnem tisku označeno z nadvrstičnim ali podvrstičnim znamenjem, šteje za
spremembo zadnje roke in je topogledno upoštevano; v transkripciji je dosledno
označeno z oglatim oklepajem. V oklepaju se nahaja emendacija manjkajočega;
nadvrstično/podvrstično znamenje zanj se je v izvirniku nahajalo na prvem
grafemu pred zadevnim mestom (v transkripciji gre za prvo pozicijo črke pred
oglatim ali pokončnim oklepajem).
Da bi bili uredniški posegi v transkripciji izvirnika jasno razvidni, sta v pričujoči
izdaji v rabi dve vrste oklepajev, ki jih v Trubarjevem izvirniku ni najti, in sicer
oglati [ ] ter poševni //. Tako se tovrstna raba povsem jasno loči od Trubarjevih
okroglih oklepajev ( ), ki so skupaj s svojo vsebino del integralnega izvirnega
besedila. Oglati in pokončni oklepaji za emendacijo so v rabi samo na tistih
mestih, na katera se v izvirniku nanaša korekturno znamenje. Na mestih, kjer
so zaradi izpada, umanjkanja črke v besedilu evidentne praznine, in tam, kjer je
izvirno besedilo poškodovano do nečitljivosti, se uporabljajo poševni oklepaji, v
katerih se nahaja emendacija poškodovanega mesta (npr. D vidu > D/a/vidu).
Emendacije so bile določene s pomočjo tekstnokritičnih metod in lingvostilistične
analize ter opravljene glede na besedila slovenskih protestantov v prepisu na:
Korpus slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (neobjavljeno, za dovoljenje
za uporabo se zahvaljujem prof. dr. Kozmi Ahačiču, predstojniku Inštituta za
slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU).
Zaradi bolj ali manj obsežnih Trubarjevih izvirnih robnih opomb in doslednega
upoštevanja lastnosti sinoptične izdaje so morala uredniška orodja zavzeti kar
moči malo prostora. Zato za razliko od Zbranih del Primoža Trubarja III in
IV in skladno z Zbranimi deli Primoža Trubarja VIII in IX Trubarjeve izvirne
korekture besedila in uredniški posegi v tekst (emendacije) niso več označene z a)
vrstilno številko ali neštevilčno oznako (npr. *) reference in b) z ob robu besedila
posebej natisnjeno številčeno opombo, temveč samo z obliko oklepaja besedilne
431
in razrešene v opombah ob izvirnem tekstu.
Trinajsta knjiga Zbranih del Primoža Trubarja upošteva izdajateljsko-uredniško
načelo zadnje roke. Za vsa tri tod objavljena Trubarjevi deli to pomeni, da
transkripcija upošteva zadnje korektorske spremembe (popravke), kot jih je
mogoče razvideti v izvirniku. Le-te so v zaznamovane z nad- ali podvrstičnim
znamenjem (~), ki se nahaja nad/pod grafemom tik pred mestom, na katerega se
nanaša popravek (npr. ludē > lude[m]). Vsako mesto avtorske korekture, naj je
v izvirnem tisku označeno z nadvrstičnim ali podvrstičnim znamenjem, šteje za
spremembo zadnje roke in je topogledno upoštevano; v transkripciji je dosledno
označeno z oglatim oklepajem. V oklepaju se nahaja emendacija manjkajočega;
nadvrstično/podvrstično znamenje zanj se je v izvirniku nahajalo na prvem
grafemu pred zadevnim mestom (v transkripciji gre za prvo pozicijo črke pred
oglatim ali pokončnim oklepajem).
Da bi bili uredniški posegi v transkripciji izvirnika jasno razvidni, sta v pričujoči
izdaji v rabi dve vrste oklepajev, ki jih v Trubarjevem izvirniku ni najti, in sicer
oglati [ ] ter poševni //. Tako se tovrstna raba povsem jasno loči od Trubarjevih
okroglih oklepajev ( ), ki so skupaj s svojo vsebino del integralnega izvirnega
besedila. Oglati in pokončni oklepaji za emendacijo so v rabi samo na tistih
mestih, na katera se v izvirniku nanaša korekturno znamenje. Na mestih, kjer
so zaradi izpada, umanjkanja črke v besedilu evidentne praznine, in tam, kjer je
izvirno besedilo poškodovano do nečitljivosti, se uporabljajo poševni oklepaji, v
katerih se nahaja emendacija poškodovanega mesta (npr. D vidu > D/a/vidu).
Emendacije so bile določene s pomočjo tekstnokritičnih metod in lingvostilistične
analize ter opravljene glede na besedila slovenskih protestantov v prepisu na:
Korpus slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (neobjavljeno, za dovoljenje
za uporabo se zahvaljujem prof. dr. Kozmi Ahačiču, predstojniku Inštituta za
slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU).
Zaradi bolj ali manj obsežnih Trubarjevih izvirnih robnih opomb in doslednega
upoštevanja lastnosti sinoptične izdaje so morala uredniška orodja zavzeti kar
moči malo prostora. Zato za razliko od Zbranih del Primoža Trubarja III in
IV in skladno z Zbranimi deli Primoža Trubarja VIII in IX Trubarjeve izvirne
korekture besedila in uredniški posegi v tekst (emendacije) niso več označene z a)
vrstilno številko ali neštevilčno oznako (npr. *) reference in b) z ob robu besedila
posebej natisnjeno številčeno opombo, temveč samo z obliko oklepaja besedilne
431
