Page 264 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 264
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
nujnost učiteljevega obvladovanja retoričnih principov za njegovo uspešno
uresničevanje. Sledi primer retorične analize v treh delih. Tematika vljud-
nosti v pedagoškem diskurzu je najprej predstavljena skozi analizo vsak-
danje komunikacije v šoli na primeru posredovanja negativne povratne
informacije. Z analizo drugega primera je ponazorjen vpliv načina ubese-
dovanja na tip pedagoške dejavnosti. Tretja študija primera pokaže, zakaj
lahko znanje pojmujemo kot aktiven proces sooblikovanja vednosti in ne le
memoriranje golih »dejstev«. Prvi sklop zaokroži nazorna konceptualiza-
cija argumentacije, razlikovanje med logiko, retoriko in argumentacijo ter
opredelitev njihove vloge v vsakdanjem življenju. Podana je tudi osnovna
struktura argumenta oziroma argumentacije in razdelani kriteriji veljavne-
ga argumentiranja.
Drugi sklop obravnava retorični model pedagoškega diskurza in pou-
darja elemente racionalne argumentacije. S pomočjo pragmatičnih koncep-
tualnih orodij so opredeljeni kontekstualni elementi pedagoškega diskur-
za, z vidika etike komuniciranja sta pojasnjena vloga in pomen vljudnosti
in et(ot)ična podoba učitelja. Osrednji del je namenjen predstavitvi »argu-
mentativnega vzorca« ter opredelitvi osnovnih elementov in kriterijev vel-
javne argumentacije pri oblikovanju stališč.
Tretji sklop predstavlja problemsko razdelavo treh aktualnih teo-
retskih smeri v polju argumentacije, ki bi utegnile imeti pomemben vpliv
na pedagoški diskurz in pedagoško delo sploh. Prva je teorija argumenta-
cije v jeziku, ki pokaže, da je določen argumentativni potencial vpisan že v
sam jezikovni sistem in njegove dele. Druga je teorija vizualne argumenta-
cije, s katero opozarjamo na nujnost multimodalnega pristopa k argumen-
taciji (in pomenjanju na sploh) in ki poleg verbalnega in vizualnega vkl-
jučuje vsaj še mimiko in gestiko. Kot zadnje obravnavamo (vse od antike
naprej aktualne) teorije o napakah in zmotah v sklepanju in argumentaci-
ji, kjer pokažemo na vlogo konteksta v njihovi konceptualizaciji ter potrebo
po njihovi retorični obravnavi (glede na temo, občinstvo in situacijo, v ka-
teri argumentiramo oz. prepričujemo).
264
nujnost učiteljevega obvladovanja retoričnih principov za njegovo uspešno
uresničevanje. Sledi primer retorične analize v treh delih. Tematika vljud-
nosti v pedagoškem diskurzu je najprej predstavljena skozi analizo vsak-
danje komunikacije v šoli na primeru posredovanja negativne povratne
informacije. Z analizo drugega primera je ponazorjen vpliv načina ubese-
dovanja na tip pedagoške dejavnosti. Tretja študija primera pokaže, zakaj
lahko znanje pojmujemo kot aktiven proces sooblikovanja vednosti in ne le
memoriranje golih »dejstev«. Prvi sklop zaokroži nazorna konceptualiza-
cija argumentacije, razlikovanje med logiko, retoriko in argumentacijo ter
opredelitev njihove vloge v vsakdanjem življenju. Podana je tudi osnovna
struktura argumenta oziroma argumentacije in razdelani kriteriji veljavne-
ga argumentiranja.
Drugi sklop obravnava retorični model pedagoškega diskurza in pou-
darja elemente racionalne argumentacije. S pomočjo pragmatičnih koncep-
tualnih orodij so opredeljeni kontekstualni elementi pedagoškega diskur-
za, z vidika etike komuniciranja sta pojasnjena vloga in pomen vljudnosti
in et(ot)ična podoba učitelja. Osrednji del je namenjen predstavitvi »argu-
mentativnega vzorca« ter opredelitvi osnovnih elementov in kriterijev vel-
javne argumentacije pri oblikovanju stališč.
Tretji sklop predstavlja problemsko razdelavo treh aktualnih teo-
retskih smeri v polju argumentacije, ki bi utegnile imeti pomemben vpliv
na pedagoški diskurz in pedagoško delo sploh. Prva je teorija argumenta-
cije v jeziku, ki pokaže, da je določen argumentativni potencial vpisan že v
sam jezikovni sistem in njegove dele. Druga je teorija vizualne argumenta-
cije, s katero opozarjamo na nujnost multimodalnega pristopa k argumen-
taciji (in pomenjanju na sploh) in ki poleg verbalnega in vizualnega vkl-
jučuje vsaj še mimiko in gestiko. Kot zadnje obravnavamo (vse od antike
naprej aktualne) teorije o napakah in zmotah v sklepanju in argumentaci-
ji, kjer pokažemo na vlogo konteksta v njihovi konceptualizaciji ter potrebo
po njihovi retorični obravnavi (glede na temo, občinstvo in situacijo, v ka-
teri argumentiramo oz. prepričujemo).
264
