Page 190 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 190
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
neposredno navezuje na prepoved iz sklepa, kajenje kot dejavnik poveča-
nega tveganja obolevnosti iz posebnega argumenta pa na kajenje kot objekt
te prepovedi iz sklepa. To ponazoritev lahko dopolnimo še s primerom ne-
relevantnih argumentov:
Splošni argument: Prizadevati si moramo za opustitev prekomer-
nega uživanja alkohola.
Posebni argument: Kajenje lahko močno obremeni družinski
proračun.
Sklep: Kajenje (na javnih mestih) bi morali prepovedati.
Čeprav je v splošnem argumentu govora o zmanjševanju tveganja obo-
levnosti, gre tokrat za zlorabo alkohola, in čeprav posebni argument govo-
ri o kajenju, tega obravnava s finančnega vidika – zato takšna argumenta
nista vsebinsko relevantna za navedeni sklep. Pri tem nas ne sme zavesti,
da sta sama na sebi oba argumenta lahko povsem nesporna in sprejemljiva.
7.3 Zadostnost argumentov za sklep ocenimo tako, da se vprašamo, ali
navedeni argumenti zadoščajo za izpeljavo sklepa, ali jih je dovolj, da pred-
stavljajo zadostno osnovo za sklep. Oglejmo si podrobneje argument iz na-
šega primera: Raziskave kažejo, da kajenje povečuje tveganje obolenja za
pljučnim rakom. Zadostnost tega argumenta za dani sklep je upravičena s
kategoričnostjo argumenta – (vse) raziskave potrjujejo, da ... Če bi kajenje
kot dejavnik tveganja za zdravja potrjevale le nekatere raziskave, bi bila za-
dostnost argumenta za sklep vprašljivejša, vsekakor pa šibkejša.
Kot rečeno, so opisani (zelo shematični) koraki mišljeni kot napotki,
tako pri oblikovanju kot tudi kritični presoji argumentativnega vzorca, s
katerim si lahko pomagamo pri obvladovanju (kompleksnejšega) procesa
argumentiranja. Argumentiranje je proces, v katerem sta aktivna tako go-
vorec kot sogovorec – razvija se v skupnem dinamičnem procesu soobli-
kovanja, to je navajanja argumentov, presojanja veljavnosti, oblikovanja
protiargumentov, utemeljevanja, sprotnega preoblikovanja itd. Dinamika
argumentiranja se lahko odvija ne le v okviru nekaj izmenjav govorcev, to-
rej v relativno kratkem in neprekinjenem časovnem obdobju, temveč tudi
v okviru daljšega in celo prekinjenega pogovora/dopisovanja. Zato je še po-
sebno v fazi razvijanja spretnosti argumentiranja potek argumentiranja/
strukturo argumenta s priporočljivo istematično opazovati in razčlenjeva-
ti, kar nam omogoča prav predstavljeni argumentativni vzorec.
190
neposredno navezuje na prepoved iz sklepa, kajenje kot dejavnik poveča-
nega tveganja obolevnosti iz posebnega argumenta pa na kajenje kot objekt
te prepovedi iz sklepa. To ponazoritev lahko dopolnimo še s primerom ne-
relevantnih argumentov:
Splošni argument: Prizadevati si moramo za opustitev prekomer-
nega uživanja alkohola.
Posebni argument: Kajenje lahko močno obremeni družinski
proračun.
Sklep: Kajenje (na javnih mestih) bi morali prepovedati.
Čeprav je v splošnem argumentu govora o zmanjševanju tveganja obo-
levnosti, gre tokrat za zlorabo alkohola, in čeprav posebni argument govo-
ri o kajenju, tega obravnava s finančnega vidika – zato takšna argumenta
nista vsebinsko relevantna za navedeni sklep. Pri tem nas ne sme zavesti,
da sta sama na sebi oba argumenta lahko povsem nesporna in sprejemljiva.
7.3 Zadostnost argumentov za sklep ocenimo tako, da se vprašamo, ali
navedeni argumenti zadoščajo za izpeljavo sklepa, ali jih je dovolj, da pred-
stavljajo zadostno osnovo za sklep. Oglejmo si podrobneje argument iz na-
šega primera: Raziskave kažejo, da kajenje povečuje tveganje obolenja za
pljučnim rakom. Zadostnost tega argumenta za dani sklep je upravičena s
kategoričnostjo argumenta – (vse) raziskave potrjujejo, da ... Če bi kajenje
kot dejavnik tveganja za zdravja potrjevale le nekatere raziskave, bi bila za-
dostnost argumenta za sklep vprašljivejša, vsekakor pa šibkejša.
Kot rečeno, so opisani (zelo shematični) koraki mišljeni kot napotki,
tako pri oblikovanju kot tudi kritični presoji argumentativnega vzorca, s
katerim si lahko pomagamo pri obvladovanju (kompleksnejšega) procesa
argumentiranja. Argumentiranje je proces, v katerem sta aktivna tako go-
vorec kot sogovorec – razvija se v skupnem dinamičnem procesu soobli-
kovanja, to je navajanja argumentov, presojanja veljavnosti, oblikovanja
protiargumentov, utemeljevanja, sprotnega preoblikovanja itd. Dinamika
argumentiranja se lahko odvija ne le v okviru nekaj izmenjav govorcev, to-
rej v relativno kratkem in neprekinjenem časovnem obdobju, temveč tudi
v okviru daljšega in celo prekinjenega pogovora/dopisovanja. Zato je še po-
sebno v fazi razvijanja spretnosti argumentiranja potek argumentiranja/
strukturo argumenta s priporočljivo istematično opazovati in razčlenjeva-
ti, kar nam omogoča prav predstavljeni argumentativni vzorec.
190
