Page 81 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 81
neoliberalni prevzem feminističnega opolnomočenja in retroseksizem
(1) Težave, tako finančne, socialne kot zdravstvene, v neoliberalnem
postfeminizmu11 niso dojete kot stvar neprimernih ali pomanjkljivih vla-
dnih politik/praks, pač pa kot problem posameznice (ali posameznika) in
njene oziroma njegove nesposobnosti ustreznega (samo)upravljanja (Rose,
nav. po Burns, 2010).
(2) Postfeministično predpostavljanje dosežene/presežene enako-
sti med spoloma zamegljuje problematiko seksizma, ki jo dekleta oziro-
ma ženske izkušajo v izobraževalnih prostorih in kasneje, na svojih karier-
nih poteh (prim. Ringrose, 2007; 2013). Današnje zdravorazumsko dejstvo,
da je enakost v izobraževanju in onstran dosežena, je treba soočiti z vpra-
šanji, kot so na primer: kakšno osebno ceno plačajo tiste, ki jim je uspelo
in ki so dobile privilegirano mesto v strukturi obstoječih oblastnih praks
(izobraževanje in drugje) (Burman, 2005); kako so okrog teh privilegira-
nih mest postavljene tiste, ki jim ni uspelo, za kar so domnevno odgovor-
ne same ... Kakšne so sploh možnosti tistih, ki že na začetku niso del »ko-
lesja uspešnih«?
(3) Premik k feminizmu je postal del medijskih diskurzov, a ne v
smislu, da so mediji postali feministični, ampak da so pojem feminizma
izpraznili njegovih radikalnih sil in nam ga prodajajo nazaj kot življenjski
(potrošniški) stil (Gill, 2007: 41). Politika spola je premeščena, feministični
aktivizem so nadomestile manj konfrontacijske oblike, kot je načelo ena-
kosti spolov (»gender mainstreaming«), v širšem družbenem okviru pa pri
spolu zaznavamo vznik neokonzervativizma (Braidotti, 2005: 3 in nasl.).
Popularna in potrošniška kultura, skozi katero se interpretira uspeh de-
klet/žensk, te vkaluplja v nove (prenovljene), postfeministične odvisnosti.
(4) Opazna sta hkraten (razredčen) angažma in zavrnitev feminizma:
poudarek je na osebnih bitkah in ženski neodvisnosti, ne pa na denimo ko-
lektivnih prizadevanjih, problematiki invidividualizacije družbenih pro-
blemov, problematiki mešanja teles, lepote, videza in potrošnje z močjo,
seksualne objektifikacije kot svobodno izbrane ipd. (Becker et al., 2016). Z
»neoliberalnim prevzemom« je koncept feminističnega opolnomočenja ra-
dikalno modificiran – vezan na logiko individualne odgovornosti za (ne)
uspeh v sistemu domnevno neomejenih možnosti za vse. To pa sega na po-
lje izobraževanja, ker definira podobe deklištva, ženskosti (objektifikacija,
pritisk biti čim bolj uspešna ipd.).
11 Rosi Braidotti (2005: 3 in nasl.) govori o variacijah na temo: neoliberalni postfemi-
nizem, postfeministični neoliberalizem, neoliberalni etnocentrizem ...; vse to lahko
žal samo omenim.
81
(1) Težave, tako finančne, socialne kot zdravstvene, v neoliberalnem
postfeminizmu11 niso dojete kot stvar neprimernih ali pomanjkljivih vla-
dnih politik/praks, pač pa kot problem posameznice (ali posameznika) in
njene oziroma njegove nesposobnosti ustreznega (samo)upravljanja (Rose,
nav. po Burns, 2010).
(2) Postfeministično predpostavljanje dosežene/presežene enako-
sti med spoloma zamegljuje problematiko seksizma, ki jo dekleta oziro-
ma ženske izkušajo v izobraževalnih prostorih in kasneje, na svojih karier-
nih poteh (prim. Ringrose, 2007; 2013). Današnje zdravorazumsko dejstvo,
da je enakost v izobraževanju in onstran dosežena, je treba soočiti z vpra-
šanji, kot so na primer: kakšno osebno ceno plačajo tiste, ki jim je uspelo
in ki so dobile privilegirano mesto v strukturi obstoječih oblastnih praks
(izobraževanje in drugje) (Burman, 2005); kako so okrog teh privilegira-
nih mest postavljene tiste, ki jim ni uspelo, za kar so domnevno odgovor-
ne same ... Kakšne so sploh možnosti tistih, ki že na začetku niso del »ko-
lesja uspešnih«?
(3) Premik k feminizmu je postal del medijskih diskurzov, a ne v
smislu, da so mediji postali feministični, ampak da so pojem feminizma
izpraznili njegovih radikalnih sil in nam ga prodajajo nazaj kot življenjski
(potrošniški) stil (Gill, 2007: 41). Politika spola je premeščena, feministični
aktivizem so nadomestile manj konfrontacijske oblike, kot je načelo ena-
kosti spolov (»gender mainstreaming«), v širšem družbenem okviru pa pri
spolu zaznavamo vznik neokonzervativizma (Braidotti, 2005: 3 in nasl.).
Popularna in potrošniška kultura, skozi katero se interpretira uspeh de-
klet/žensk, te vkaluplja v nove (prenovljene), postfeministične odvisnosti.
(4) Opazna sta hkraten (razredčen) angažma in zavrnitev feminizma:
poudarek je na osebnih bitkah in ženski neodvisnosti, ne pa na denimo ko-
lektivnih prizadevanjih, problematiki invidividualizacije družbenih pro-
blemov, problematiki mešanja teles, lepote, videza in potrošnje z močjo,
seksualne objektifikacije kot svobodno izbrane ipd. (Becker et al., 2016). Z
»neoliberalnim prevzemom« je koncept feminističnega opolnomočenja ra-
dikalno modificiran – vezan na logiko individualne odgovornosti za (ne)
uspeh v sistemu domnevno neomejenih možnosti za vse. To pa sega na po-
lje izobraževanja, ker definira podobe deklištva, ženskosti (objektifikacija,
pritisk biti čim bolj uspešna ipd.).
11 Rosi Braidotti (2005: 3 in nasl.) govori o variacijah na temo: neoliberalni postfemi-
nizem, postfeministični neoliberalizem, neoliberalni etnocentrizem ...; vse to lahko
žal samo omenim.
81
