Page 64 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 64
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
Poudarki iz navedenih tem so zajeti tudi v standardih znanj, ki naj bi
jih učenci usvojili pri tem predmetu. Velja izpostaviti, da so tu med dru-
gimi navedeni: učenčeva sposobnost utemeljitve pomena strpnosti in od-
govornosti ter tudi pomen »slovenstva kot del svetovne kulturne dedišči-
ne« (Učni načrt Družba, 2011: 11–12). Po našem mnenju bi bilo tako kot pri
DDVE smiselno eksplicitno in neposredno izpostaviti tudi medkulturno
občutljivost (poleg strpnosti kot problematičnega koncepta in spoštovanja)
za razlike (namesto drugačnosti) in poleg slednjih tudi kulturne podobno-
sti tako v prostorski kot časovni perspektivi. Učni načrt za predmet Družba
– ponovno podobno kot za predmet DDVE – v razdelku o medpredmetnih
povezavah izpostavlja pomen kulturne vzgoje kot temelja »za posamezni-
kov ustvarjalni pristop do kulturnega, estetskega, etičnega in s tem bogate-
nja kulturne zavesti in izražanja« (Učni načrt Družba, 2011: 20). Menimo,
da bi bilo treba bolj poudariti pomen medkulturne vzgoje, še zlasti z vidika
cilja predmeta, v skladu s katerim naj bi posameznik razumel pomen kul-
ture lastnega naroda ter zavedanje o pripadnosti tej kulturi in vzpostavljal
tudi »spoštljiv odnos do drugih kultur in medkulturni dialog« (Učni načrt
Družba, 2011: 21).
Sklep
Idealno-tipski pristop delitve na patriotizem in nacionalizem (ki je v svo-
jem bistvu etnocentričen) se je v našem primeru, kljub nezanemarljivim in
pomembnim razlikam med obema konceptoma, izkazal za preveč shema-
tičnega in togega, da bi z njim dovolj precizno pojasnili dinamičen značaj
kulturnih in političnih procesov, v katerih se oblikujeta lojalnost in iden-
titeta ljudi s skupnostjo, ki je vedno istočasno politična in – vsaj z vidika
posameznika – tudi kulturna. Iz tega razloga se zdi dihotomijo med pa-
triotizmom in nacionalizmom veliko primerneje dojemati kot spektrum
ali kontinuum, na katerem so države »odprte etnicizacije«, kot temu pravi
George Schöpflin. Kljub tej konceptualni difuznosti, kompleksnosti, proti-
slovnosti in tudi problematičnosti je razpravo o patriotizmu in nacionaliz-
mu po našem mnenju treba eksplicitno vključevati v sodobne učne načrte
tako osnovnih šol kot srednjih, saj se mladi ljudje v procesu odraščanja v
množici različnih komunikacijskih kanalov, tradicionalnih in sodobnih, s
katerimi bolj ali manj vešče operirajo, nedvomno prej ali slej srečajo z ome-
njenimi temami, ki so – vsaj v posredni obliki – tudi obvezni del današ-
njega izobraževanja. Razprave o patriotizmu pa je nujno in istočasno tre-
ba povezati z vsebinami medkulturnosti, dialoga, kulturnega relativizma,
64
Poudarki iz navedenih tem so zajeti tudi v standardih znanj, ki naj bi
jih učenci usvojili pri tem predmetu. Velja izpostaviti, da so tu med dru-
gimi navedeni: učenčeva sposobnost utemeljitve pomena strpnosti in od-
govornosti ter tudi pomen »slovenstva kot del svetovne kulturne dedišči-
ne« (Učni načrt Družba, 2011: 11–12). Po našem mnenju bi bilo tako kot pri
DDVE smiselno eksplicitno in neposredno izpostaviti tudi medkulturno
občutljivost (poleg strpnosti kot problematičnega koncepta in spoštovanja)
za razlike (namesto drugačnosti) in poleg slednjih tudi kulturne podobno-
sti tako v prostorski kot časovni perspektivi. Učni načrt za predmet Družba
– ponovno podobno kot za predmet DDVE – v razdelku o medpredmetnih
povezavah izpostavlja pomen kulturne vzgoje kot temelja »za posamezni-
kov ustvarjalni pristop do kulturnega, estetskega, etičnega in s tem bogate-
nja kulturne zavesti in izražanja« (Učni načrt Družba, 2011: 20). Menimo,
da bi bilo treba bolj poudariti pomen medkulturne vzgoje, še zlasti z vidika
cilja predmeta, v skladu s katerim naj bi posameznik razumel pomen kul-
ture lastnega naroda ter zavedanje o pripadnosti tej kulturi in vzpostavljal
tudi »spoštljiv odnos do drugih kultur in medkulturni dialog« (Učni načrt
Družba, 2011: 21).
Sklep
Idealno-tipski pristop delitve na patriotizem in nacionalizem (ki je v svo-
jem bistvu etnocentričen) se je v našem primeru, kljub nezanemarljivim in
pomembnim razlikam med obema konceptoma, izkazal za preveč shema-
tičnega in togega, da bi z njim dovolj precizno pojasnili dinamičen značaj
kulturnih in političnih procesov, v katerih se oblikujeta lojalnost in iden-
titeta ljudi s skupnostjo, ki je vedno istočasno politična in – vsaj z vidika
posameznika – tudi kulturna. Iz tega razloga se zdi dihotomijo med pa-
triotizmom in nacionalizmom veliko primerneje dojemati kot spektrum
ali kontinuum, na katerem so države »odprte etnicizacije«, kot temu pravi
George Schöpflin. Kljub tej konceptualni difuznosti, kompleksnosti, proti-
slovnosti in tudi problematičnosti je razpravo o patriotizmu in nacionaliz-
mu po našem mnenju treba eksplicitno vključevati v sodobne učne načrte
tako osnovnih šol kot srednjih, saj se mladi ljudje v procesu odraščanja v
množici različnih komunikacijskih kanalov, tradicionalnih in sodobnih, s
katerimi bolj ali manj vešče operirajo, nedvomno prej ali slej srečajo z ome-
njenimi temami, ki so – vsaj v posredni obliki – tudi obvezni del današ-
njega izobraževanja. Razprave o patriotizmu pa je nujno in istočasno tre-
ba povezati z vsebinami medkulturnosti, dialoga, kulturnega relativizma,
64
