Page 192 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 192
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
tovitve o njihovih značilnostih ter elementarne presoje o njihovi eventual-
ni uporabnosti pri pouku.
V nadaljevanju dela na projektu pričakujemo, da bodo izziv tudi po-
samezni problemi in omejitve pri uporabi medijev pri pouku. Ti se kažejo
najprej na bolj splošni ravni, saj medijske prezentacije kot »dodatek« k ver-
balnemu podajanju snovi terjajo dodatni čas tako v pripravi kot v izvedbi.
S temi težavami se v projektu soočamo tako, da uvajamo sodelujoče učite-
lje – bodoče teacher trainers (»učitelje učiteljev«) – v rabo medijskih orodij
v namenskih delavnicah. Drug problem, ki pa zadeva specifično pouk zgo-
dovine v različnih deželah, se nanaša na večpomenskost avdio-vizualnih
sporočil, reprezentacij in označevalcev v vsaki kompleksni podobi, ki delu-
jejo (tudi) na ravni nezavednega. V to polje se vpisujejo ideološko označene
geste, namigi in še posebej bolj ali manj izrecne sugestije v zvezi z »resni-
co«, ki jo filmi, različne internetne montaže in številni televizijski forma-
ti opisujejo, razkrivajo ali prikrivajo. Teoretski problemi, ki se nakazujejo v
tej vizuri, presegajo intence samega projekta in so stvar temeljnih razisko-
vanj na več interdisciplinarnih področjih kot so npr. filmske in medijske
študije, kulturne študije in seveda tudi raziskovanj na področju zgodovine
kot znanosti, ki se še odloča o relevantnosti avdio-vizualnih virov za njeno
metodologijo. Kljub vsem tem problemom pa projekt temelji na spoznanjih
o tem, da bi bilo ignoriranje realnosti, ki jo veliko bolj kot nekoč prežema
komunikacija podob v visokih koncentracijah in v – kot bi rekli z Raymon-
dom Williamsom (2003) – nenehnem »toku« (flow), neopravičljiva napaka.
Zgodovina na televiziji v Sloveniji
Kaj smo gledali?
V Observatoriju za l. 2016 smo ugotovili, da imajo slovenski gledalci na vo-
ljo obilno ponudbo televizijskih kanalov predvsem preko kabelskih omre-
žij. Toda za potrebe pouka zgodovine je »uporabnost« globalnih programov
(npr. History channel ali tudi npr. HBO s svojimi občasnimi dokumentarni-
mi programi) precej nizka, saj bi raba teh virov zahtevala snemanje oddaj,
ki lahko pomeni kršitev avtorskih pravic. V vseh sodelujočih državah so
nas najbolj zanimali nacionalni programi, pri katerih smo ugotavljali nav-
zočnost zgodovinskih tem v raznolikih formatih (od dnevnih poročil, pre-
ko dokumentarnih oddaj do izobraževalnih programov). V letu 2016 smo
v ta namen določili »tipični teden«, v katerem smo zabeležili in tudi ele-
mentarno analizirali pojavljanje zgodovine v vsakodnevnem televizijskem
192
tovitve o njihovih značilnostih ter elementarne presoje o njihovi eventual-
ni uporabnosti pri pouku.
V nadaljevanju dela na projektu pričakujemo, da bodo izziv tudi po-
samezni problemi in omejitve pri uporabi medijev pri pouku. Ti se kažejo
najprej na bolj splošni ravni, saj medijske prezentacije kot »dodatek« k ver-
balnemu podajanju snovi terjajo dodatni čas tako v pripravi kot v izvedbi.
S temi težavami se v projektu soočamo tako, da uvajamo sodelujoče učite-
lje – bodoče teacher trainers (»učitelje učiteljev«) – v rabo medijskih orodij
v namenskih delavnicah. Drug problem, ki pa zadeva specifično pouk zgo-
dovine v različnih deželah, se nanaša na večpomenskost avdio-vizualnih
sporočil, reprezentacij in označevalcev v vsaki kompleksni podobi, ki delu-
jejo (tudi) na ravni nezavednega. V to polje se vpisujejo ideološko označene
geste, namigi in še posebej bolj ali manj izrecne sugestije v zvezi z »resni-
co«, ki jo filmi, različne internetne montaže in številni televizijski forma-
ti opisujejo, razkrivajo ali prikrivajo. Teoretski problemi, ki se nakazujejo v
tej vizuri, presegajo intence samega projekta in so stvar temeljnih razisko-
vanj na več interdisciplinarnih področjih kot so npr. filmske in medijske
študije, kulturne študije in seveda tudi raziskovanj na področju zgodovine
kot znanosti, ki se še odloča o relevantnosti avdio-vizualnih virov za njeno
metodologijo. Kljub vsem tem problemom pa projekt temelji na spoznanjih
o tem, da bi bilo ignoriranje realnosti, ki jo veliko bolj kot nekoč prežema
komunikacija podob v visokih koncentracijah in v – kot bi rekli z Raymon-
dom Williamsom (2003) – nenehnem »toku« (flow), neopravičljiva napaka.
Zgodovina na televiziji v Sloveniji
Kaj smo gledali?
V Observatoriju za l. 2016 smo ugotovili, da imajo slovenski gledalci na vo-
ljo obilno ponudbo televizijskih kanalov predvsem preko kabelskih omre-
žij. Toda za potrebe pouka zgodovine je »uporabnost« globalnih programov
(npr. History channel ali tudi npr. HBO s svojimi občasnimi dokumentarni-
mi programi) precej nizka, saj bi raba teh virov zahtevala snemanje oddaj,
ki lahko pomeni kršitev avtorskih pravic. V vseh sodelujočih državah so
nas najbolj zanimali nacionalni programi, pri katerih smo ugotavljali nav-
zočnost zgodovinskih tem v raznolikih formatih (od dnevnih poročil, pre-
ko dokumentarnih oddaj do izobraževalnih programov). V letu 2016 smo
v ta namen določili »tipični teden«, v katerem smo zabeležili in tudi ele-
mentarno analizirali pojavljanje zgodovine v vsakodnevnem televizijskem
192
