Page 197 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 197
pouk zgodovine in medijska družba v projektu e-story
Ker je prva tema travmatična in v bistvu neizprosno sporna, druga po-
meni primer antagonističnih poskusov političnega prisvajanja novejše zgo-
dovine. Pomemben element, ki ovira prizadevanja za soglasje o nedavni
zgodovini, so nekatere bolj ali manj nejavne pripovedi iz obdobja nepos-
redno po drugi svetovni vojni, ki se nanašajo na sosednje države, zlasti Ita-
lijo, pa tudi v nekaterih pogledih na Avstrijo. Ilustrativen primer tega, kako
se avtorji televizijskih oddaj spoprijemajo z različnimi interpretacijami in
manipulacijami z zgodovinskimi dejstvi, je bil dokumentarni film Od več-
ne poti do Tivolija – 70 let od ustanovitve OF, ki ga je nacionalna Televizija
predvajala 26. aprila 2016 na predvečer Dneva upora proti okupatorju. Do-
kumentarec, ki je po svoji estetski formi sledil konvencionalnim pravilom
žanra, saj je povezoval posamezne dokumentarne posnetke in krajše inter-
vjuje predvsem z zgodovinarji in nekaterimi akterji dogodkov, se je s težavo
izogibal nevarnosti sugeriranja resničnosti pristranskih stališč. Kar zadeva
vsebino, je večina nastopajočih, čeprav z različnimi odtenki, poudarila po-
membnost srečanja na Večni poti, kjer so predstavniki komunistične parti-
je nesporno uspeli združiti različne »patriotske struje« pod okriljem Osvo-
bodilne fronte. Zlasti zgodovinarka Tamara Griesser Pečar pa je – povsem
inverzno – sestanek štela za »sovjetsko zaroto« v podporo komunistični re-
voluciji in je poudarila, da je bilo ime same Osvobodilne fronte oblikovano
kasneje, saj so takratni »zarotniki« ustanovili »Antiimperialistično fronto«.
V delu dokumentarnega filma, v katerem so intervjuvanci posvečali pozor-
nost različnim stopnjam intenzivnosti spopadov in dogodkom kmalu po
vojni, so se te razlike še bolj izrazile. Film pa bi končno le lahko šteli za so-
lidno predstavitev zgodovinskih dogajanj in hkrati za prikaz problemov z
nekaterimi spornimi interpretacijami zgodovine.
Na Dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom 17. av-
gusta smo sledili poročilom na nacionalni javni televiziji, ki je edina temu
praznovanju posvečala nekaj več pozornosti. Tu navajamo samo najbolj
konsistentno oddajo v okviru oddaje Odmevi (druga večerna poročila). Ce-
lotni segment Odmevov na Dan združitve prekmurskih Slovencev z ma-
tičnim narodom, ki je obsegal razlago zgodovinskih dogodkov kmalu po
koncu prve svetovne vojne, ter intervju in komentar v studiu, je bil solidna
medijska predstavitev tematike. Menimo, da bi tak prispevek lahko zelo
dobro uporabili za poučevanje zgodovine v slovenskih šolah. Jasno je bilo
izrečeno, da je bil vzrok za slavje na eni strani hkrati razlog za bolečino na
drugi strani. Prikazani so bili zgodovinski zemljevidi in vidno je bilo, da
so bile številne madžarske vasi (s približno 14.000 prebivalci) v bližini nove
197
Ker je prva tema travmatična in v bistvu neizprosno sporna, druga po-
meni primer antagonističnih poskusov političnega prisvajanja novejše zgo-
dovine. Pomemben element, ki ovira prizadevanja za soglasje o nedavni
zgodovini, so nekatere bolj ali manj nejavne pripovedi iz obdobja nepos-
redno po drugi svetovni vojni, ki se nanašajo na sosednje države, zlasti Ita-
lijo, pa tudi v nekaterih pogledih na Avstrijo. Ilustrativen primer tega, kako
se avtorji televizijskih oddaj spoprijemajo z različnimi interpretacijami in
manipulacijami z zgodovinskimi dejstvi, je bil dokumentarni film Od več-
ne poti do Tivolija – 70 let od ustanovitve OF, ki ga je nacionalna Televizija
predvajala 26. aprila 2016 na predvečer Dneva upora proti okupatorju. Do-
kumentarec, ki je po svoji estetski formi sledil konvencionalnim pravilom
žanra, saj je povezoval posamezne dokumentarne posnetke in krajše inter-
vjuje predvsem z zgodovinarji in nekaterimi akterji dogodkov, se je s težavo
izogibal nevarnosti sugeriranja resničnosti pristranskih stališč. Kar zadeva
vsebino, je večina nastopajočih, čeprav z različnimi odtenki, poudarila po-
membnost srečanja na Večni poti, kjer so predstavniki komunistične parti-
je nesporno uspeli združiti različne »patriotske struje« pod okriljem Osvo-
bodilne fronte. Zlasti zgodovinarka Tamara Griesser Pečar pa je – povsem
inverzno – sestanek štela za »sovjetsko zaroto« v podporo komunistični re-
voluciji in je poudarila, da je bilo ime same Osvobodilne fronte oblikovano
kasneje, saj so takratni »zarotniki« ustanovili »Antiimperialistično fronto«.
V delu dokumentarnega filma, v katerem so intervjuvanci posvečali pozor-
nost različnim stopnjam intenzivnosti spopadov in dogodkom kmalu po
vojni, so se te razlike še bolj izrazile. Film pa bi končno le lahko šteli za so-
lidno predstavitev zgodovinskih dogajanj in hkrati za prikaz problemov z
nekaterimi spornimi interpretacijami zgodovine.
Na Dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom 17. av-
gusta smo sledili poročilom na nacionalni javni televiziji, ki je edina temu
praznovanju posvečala nekaj več pozornosti. Tu navajamo samo najbolj
konsistentno oddajo v okviru oddaje Odmevi (druga večerna poročila). Ce-
lotni segment Odmevov na Dan združitve prekmurskih Slovencev z ma-
tičnim narodom, ki je obsegal razlago zgodovinskih dogodkov kmalu po
koncu prve svetovne vojne, ter intervju in komentar v studiu, je bil solidna
medijska predstavitev tematike. Menimo, da bi tak prispevek lahko zelo
dobro uporabili za poučevanje zgodovine v slovenskih šolah. Jasno je bilo
izrečeno, da je bil vzrok za slavje na eni strani hkrati razlog za bolečino na
drugi strani. Prikazani so bili zgodovinski zemljevidi in vidno je bilo, da
so bile številne madžarske vasi (s približno 14.000 prebivalci) v bližini nove
197
