Page 191 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 191
pouk zgodovine in medijska družba v projektu e-story
izmerjeno, vendar pa ni dvoma o tem, da so učinki spremenjenih načinov
komunikacije daljnosežni. Že dolgo pa so v pedagoških raziskovanjih in te-
orijah opazne ugotovitve o tem, da šola hočeš-nočeš mora upoštevati me-
dijski kontekst.
Še zlasti glede digitalnih medijev smo v »začetni fazi«, ko se v javnosti
ter v popreproščeni popularizaciji psihologije in pedagogike množijo opo-
zorila pred škodljivostjo in domnevno »digitalno zasvojenostjo« otrok in
mladine. Toda jasno je, da so različne oblike moralne panike glede interne-
ta predvsem reakcija »digitalnih imigrantov« in ne morejo zaustaviti pro-
cesov, ki že nekaj časa potekajo, kar pomeni, da v šolah že imamo gene-
racije »digitalnih domorodcev«. Francoski analitik kulture Michel Serres,
denimo, ugotavlja, da gre za »novo vrsto človeka«, čigar začetke postavlja v
sedemdeseta leta 20. stoletja. »On ali ona /…/ ne komunicirata več na enak
način; ne zaznavata več istega sveta; ne živita več v isti naravi in ne naselju-
jeta istega prostora. Ker nimata enakih glav kot njuni starši, on ali ona do-
jemata vse drugače« (Serres, 2015: 7). Preden se torej začnemo pogovarjati
o smotrih, vsebinah, metodah in veščinah ter kompetencah, ki so sredstva,
cilji in predmeti dela v šolah, se je treba sprijazniti z realnostjo, v kateri
imamo opravka z drugačnimi »novimi« ljudmi. Tudi v sorazmerno majhni
nacionalni in etnično močno določeni skupnosti v Sloveniji televizija in di-
gitalna komunikacija opravljata svoje delo kot množična medija v vsej za-
misljivi kompleksnosti. Pouk zgodovine je tista sestavina kurikuluma, ki je
na to še posebej občutljiv in dovzeten. Pomislimo samo na to, da je množi-
ca vizualno opredeljenih predstav o zgodovini povezana z igranimi filmi,
mnogovrstnimi dokumentarnimi filmi in televizijskimi serijami. Interne-
tni mediji omogočajo ne samo širjenje vednosti o zgodovini, ampak tudi
širjenje vsakršnih interpretacij zgodovine, med njimi tudi agresivno po-
pulističnih in nacionalističnih sprevračanj zgodovinskih dejstev. Vsekakor
pa je za pouk zgodovine najbolj pomembno to, da avdio-vizualne vsebine
in možnosti predstavljanja zgodovine, omogočajo zanimive nove pristope,
oblikovanje pouka, ki učence animira in angažira. Usposobljenost učiteljev
za njihovo lastno uporabo medijev in vsebin iz raznolikih virov, pa vodi h
krepitvi kritičnega odnosa do medijskih prezentacij zgodovine.
V tem referatu se še ne spuščamo tako daleč, da bi sugerirali načine
vnašanja medijskih vsebin v pouk in ne svetujemo tehnik ravnanja z av-
diovizualnimi vsebinami, kar sodi med končne nasledke projekta, ampak
ostajamo pri prikazu Observatorija, ki kaže na navzočnost zgodovinskih
tematik v medijih ter na internetu in prinaša najosnovnejše analitične ugo-
191
izmerjeno, vendar pa ni dvoma o tem, da so učinki spremenjenih načinov
komunikacije daljnosežni. Že dolgo pa so v pedagoških raziskovanjih in te-
orijah opazne ugotovitve o tem, da šola hočeš-nočeš mora upoštevati me-
dijski kontekst.
Še zlasti glede digitalnih medijev smo v »začetni fazi«, ko se v javnosti
ter v popreproščeni popularizaciji psihologije in pedagogike množijo opo-
zorila pred škodljivostjo in domnevno »digitalno zasvojenostjo« otrok in
mladine. Toda jasno je, da so različne oblike moralne panike glede interne-
ta predvsem reakcija »digitalnih imigrantov« in ne morejo zaustaviti pro-
cesov, ki že nekaj časa potekajo, kar pomeni, da v šolah že imamo gene-
racije »digitalnih domorodcev«. Francoski analitik kulture Michel Serres,
denimo, ugotavlja, da gre za »novo vrsto človeka«, čigar začetke postavlja v
sedemdeseta leta 20. stoletja. »On ali ona /…/ ne komunicirata več na enak
način; ne zaznavata več istega sveta; ne živita več v isti naravi in ne naselju-
jeta istega prostora. Ker nimata enakih glav kot njuni starši, on ali ona do-
jemata vse drugače« (Serres, 2015: 7). Preden se torej začnemo pogovarjati
o smotrih, vsebinah, metodah in veščinah ter kompetencah, ki so sredstva,
cilji in predmeti dela v šolah, se je treba sprijazniti z realnostjo, v kateri
imamo opravka z drugačnimi »novimi« ljudmi. Tudi v sorazmerno majhni
nacionalni in etnično močno določeni skupnosti v Sloveniji televizija in di-
gitalna komunikacija opravljata svoje delo kot množična medija v vsej za-
misljivi kompleksnosti. Pouk zgodovine je tista sestavina kurikuluma, ki je
na to še posebej občutljiv in dovzeten. Pomislimo samo na to, da je množi-
ca vizualno opredeljenih predstav o zgodovini povezana z igranimi filmi,
mnogovrstnimi dokumentarnimi filmi in televizijskimi serijami. Interne-
tni mediji omogočajo ne samo širjenje vednosti o zgodovini, ampak tudi
širjenje vsakršnih interpretacij zgodovine, med njimi tudi agresivno po-
pulističnih in nacionalističnih sprevračanj zgodovinskih dejstev. Vsekakor
pa je za pouk zgodovine najbolj pomembno to, da avdio-vizualne vsebine
in možnosti predstavljanja zgodovine, omogočajo zanimive nove pristope,
oblikovanje pouka, ki učence animira in angažira. Usposobljenost učiteljev
za njihovo lastno uporabo medijev in vsebin iz raznolikih virov, pa vodi h
krepitvi kritičnega odnosa do medijskih prezentacij zgodovine.
V tem referatu se še ne spuščamo tako daleč, da bi sugerirali načine
vnašanja medijskih vsebin v pouk in ne svetujemo tehnik ravnanja z av-
diovizualnimi vsebinami, kar sodi med končne nasledke projekta, ampak
ostajamo pri prikazu Observatorija, ki kaže na navzočnost zgodovinskih
tematik v medijih ter na internetu in prinaša najosnovnejše analitične ugo-
191
