Page 190 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 190
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
projekta (http://www.e-story.eu/) v interaktivnih formatih. V tem refera-
tu se bomo osredotočili predvsem na zgoščen prikaz slovenskega prispevka
za Observatorij za l. 2016 in na nekaj primerjav s prispevki drugih sodelu-
jočih partnerjev. V tem prikazu, med drugim, posamezne ilustrativne dele
Observatorija in nekatere ugotovitve zgoščeno povzemamo ali navajamo v
prevodu v slovenski jezik
Zgodovina in virtualna realnost v avdiovizualnih medijih
in na internetu
Kot pravi Melita Zajc (2008: 92), je oddajniška televizija samo ena od zgo-
dovinskih oblik televizije. Zdaj pa smo v dobi tehnoloških sprememb, ko
se vzporedno z novimi mediji razvijejo tudi »nove oblike uporabe starih
medijev«. Po drugi strani pa televizija »naredi zgodovino« v še bolj dobe-
sednem pomenu: s svojimi številnimi zvrstmi ali žanri, od novic in do-
kumentarnih filmov do serijskih in igranih programov, močno vpliva na
gledalce, ki so izpostavljeni učinkom neposrednosti avdio-vizualnih medi-
jev. Ta učinek je podedovan iz kinematografije. Jacques Rancière (2013: glej
zlasti poglavje 11) ugotavlja, da je neposrednost zahteva »projekcije gibljivih
senc«, kajti njihovo takojšnje delovanje je treba identificirati s sledenjem za-
pisu forme. Ta nekoliko enigmatični izraz opozarja na to, da je učinek ne-
posrednosti ena od posledic delovanja tehnologije, ki jo je Walter Benjamin
v zgodnjih fazah kinematografije opisal v svojem še vedno aktualnem ese-
ju. Kot pravi, filmsko prikazovanje »/.../ z aparaturo najintenzivnejše pro-
dira v resničnost in daje vpogled v to resničnost, ki se je ločila od aparatu-
re« (Benjamin, 1998: 167). Z drugimi besedami, v delovanju avdio-vizualnih
medijev so zdaj ne samo mehanične, temveč tudi elektronske naprave tako
mogočne, ker so sposobne vcepiti občutek in iluzijo takojšnjega zaznava-
nja realnosti. To velja tudi za različne časovne profile reprezentiranja real-
nosti, torej tudi za zgodovinsko opredeljeno preteklost. Gledalec po nava-
di ne pravi, da je na televiziji videl podobo britanske kraljice, ampak da je
na televiziji videl kraljico samo. Avdiovizualni mediji so potemtakem moč-
no orodje za manipuliranje z realnostjo. Avdio-vizualni agens, ki ima tak
potencial, je znan že od začetkov dokumentarnega filma. Realnost je pred-
stavljena na bolj impresiven in vsiljiv način kot v pisnem besedilu. Ne sme-
mo pozabiti na to, da sta televizija in v zadnjih slabih dveh desetletjih na
bolj heterogen način tudi internet, množična medija. Kako zelo pomem-
ben je internet, ki deluje skupaj z vrsto naprav od računalnika do mobil-
nega telefona, še zlasti za otroke rojene v svet digitalnih komunikacij, še ni
190
projekta (http://www.e-story.eu/) v interaktivnih formatih. V tem refera-
tu se bomo osredotočili predvsem na zgoščen prikaz slovenskega prispevka
za Observatorij za l. 2016 in na nekaj primerjav s prispevki drugih sodelu-
jočih partnerjev. V tem prikazu, med drugim, posamezne ilustrativne dele
Observatorija in nekatere ugotovitve zgoščeno povzemamo ali navajamo v
prevodu v slovenski jezik
Zgodovina in virtualna realnost v avdiovizualnih medijih
in na internetu
Kot pravi Melita Zajc (2008: 92), je oddajniška televizija samo ena od zgo-
dovinskih oblik televizije. Zdaj pa smo v dobi tehnoloških sprememb, ko
se vzporedno z novimi mediji razvijejo tudi »nove oblike uporabe starih
medijev«. Po drugi strani pa televizija »naredi zgodovino« v še bolj dobe-
sednem pomenu: s svojimi številnimi zvrstmi ali žanri, od novic in do-
kumentarnih filmov do serijskih in igranih programov, močno vpliva na
gledalce, ki so izpostavljeni učinkom neposrednosti avdio-vizualnih medi-
jev. Ta učinek je podedovan iz kinematografije. Jacques Rancière (2013: glej
zlasti poglavje 11) ugotavlja, da je neposrednost zahteva »projekcije gibljivih
senc«, kajti njihovo takojšnje delovanje je treba identificirati s sledenjem za-
pisu forme. Ta nekoliko enigmatični izraz opozarja na to, da je učinek ne-
posrednosti ena od posledic delovanja tehnologije, ki jo je Walter Benjamin
v zgodnjih fazah kinematografije opisal v svojem še vedno aktualnem ese-
ju. Kot pravi, filmsko prikazovanje »/.../ z aparaturo najintenzivnejše pro-
dira v resničnost in daje vpogled v to resničnost, ki se je ločila od aparatu-
re« (Benjamin, 1998: 167). Z drugimi besedami, v delovanju avdio-vizualnih
medijev so zdaj ne samo mehanične, temveč tudi elektronske naprave tako
mogočne, ker so sposobne vcepiti občutek in iluzijo takojšnjega zaznava-
nja realnosti. To velja tudi za različne časovne profile reprezentiranja real-
nosti, torej tudi za zgodovinsko opredeljeno preteklost. Gledalec po nava-
di ne pravi, da je na televiziji videl podobo britanske kraljice, ampak da je
na televiziji videl kraljico samo. Avdiovizualni mediji so potemtakem moč-
no orodje za manipuliranje z realnostjo. Avdio-vizualni agens, ki ima tak
potencial, je znan že od začetkov dokumentarnega filma. Realnost je pred-
stavljena na bolj impresiven in vsiljiv način kot v pisnem besedilu. Ne sme-
mo pozabiti na to, da sta televizija in v zadnjih slabih dveh desetletjih na
bolj heterogen način tudi internet, množična medija. Kako zelo pomem-
ben je internet, ki deluje skupaj z vrsto naprav od računalnika do mobil-
nega telefona, še zlasti za otroke rojene v svet digitalnih komunikacij, še ni
190
