Page 119 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 119
inter nacionalizacija zagotavljanja k akovosti ...
ji v ustaljenih postopkih zagotavljanja kakovosti, še vedno precej omejena.
Kot poročajo de Boer et al. (2012) v izsledkih projekta MODERN,16 noben
izmed pristopov agencij za zagotavljanje kakovosti iz EVP ni vključeval in-
ternacionalizacije kot ene ključnih dimenzij. Uveljavitev pobud za večjo ka-
kovost internacionalizacije je zato potrebno razumeti kot prvi korak v ra-
zvoju specifičnih modelov ocenjevanja kakovosti internacionalizacije, ki so
podprli idejo, da »je sama kakovost internacionalizacije nekaj, kar je vred-
no meriti« (ibid., 10).
Eden pomembnejših mehanizmov internacionalizacije notranjih sis-
temov zagotavljanja kakovosti so tudi mednarodne evalvacije in akredita-
cije, saj slovenskim visokošolskim zavodom omogočajo presojo njihovega
delovanja glede na mednarodne standarde kakovosti.
Pogost pojav so mednarodne akreditacije, specifične za določena štu-
dijska področja, kot je npr. ekonomija, poslovne in upravne vede ipd., kar
pomeni, da je njihovo pridobivanje disciplinarno pogojeno. Zato jih lahko
razumemo tudi kot produkt komercializacije in trženja visokošolske de-
javnosti, ki krepi vertikalno raznolikost znotraj visokošolskega prostora
(Bleiklie, 2011; Knight, 2013). Poleg tega J. Knight opozarja, da večje število
mednarodnih akreditacij še ne pomeni nujno večje internacionalizacije –
to je mit, resno tveganje pa predstavljajo tudi akreditacije dvomljivih in ko-
ristoljubnih akreditacijskih organov, ki jih »prodajajo« brez ustreznih ne-
odvisnih presoj (Knight, 2013: 2–3).
Ker pa v Sloveniji internacionalizacija ni sredstvo trženja, temveč in-
strument, namenjen izboljšanju kakovosti visokošolskega izobraževanja in
raziskovanja, se tudi v strateških dokumentih povezavo med obema krov-
nima konceptoma najpogosteje utemeljuje z vidika dodane vrednosti inter-
nacionalizacije za kakovost slovenskega visokega šolstva. Pobude, namenje-
ne krepitvi kakovosti mobilnosti oziroma internacionalizacije kurikula in
učnih izidov obstoječim praksam tega področja prav gotovo dodajajo kva-
litativno vrednost, saj se v visokošolskih razpravah izpostavlja, da se oce-
njevanje kakovosti internacionalizacije v EVP še vedno prednostno osredo-
toča na raven visokošolskih institucij ter kvantitativno usmerjene vhodne
(input) in izhodne (output) kazalnike (npr. finančna sredstva, ustreznost
infrastrukture, število mednarodnih študentov ipd.) (Brandenburg et al.,
2009; Beerkens et al., 2010). To pomeni, da ne upoštevajo v zadostni meri
obstoječih disciplinarnih razlik med institucijami, oddelki oziroma študij-
16 Z naslovom Engaging in the Modernisation Agenda for European Higher Education.
119
ji v ustaljenih postopkih zagotavljanja kakovosti, še vedno precej omejena.
Kot poročajo de Boer et al. (2012) v izsledkih projekta MODERN,16 noben
izmed pristopov agencij za zagotavljanje kakovosti iz EVP ni vključeval in-
ternacionalizacije kot ene ključnih dimenzij. Uveljavitev pobud za večjo ka-
kovost internacionalizacije je zato potrebno razumeti kot prvi korak v ra-
zvoju specifičnih modelov ocenjevanja kakovosti internacionalizacije, ki so
podprli idejo, da »je sama kakovost internacionalizacije nekaj, kar je vred-
no meriti« (ibid., 10).
Eden pomembnejših mehanizmov internacionalizacije notranjih sis-
temov zagotavljanja kakovosti so tudi mednarodne evalvacije in akredita-
cije, saj slovenskim visokošolskim zavodom omogočajo presojo njihovega
delovanja glede na mednarodne standarde kakovosti.
Pogost pojav so mednarodne akreditacije, specifične za določena štu-
dijska področja, kot je npr. ekonomija, poslovne in upravne vede ipd., kar
pomeni, da je njihovo pridobivanje disciplinarno pogojeno. Zato jih lahko
razumemo tudi kot produkt komercializacije in trženja visokošolske de-
javnosti, ki krepi vertikalno raznolikost znotraj visokošolskega prostora
(Bleiklie, 2011; Knight, 2013). Poleg tega J. Knight opozarja, da večje število
mednarodnih akreditacij še ne pomeni nujno večje internacionalizacije –
to je mit, resno tveganje pa predstavljajo tudi akreditacije dvomljivih in ko-
ristoljubnih akreditacijskih organov, ki jih »prodajajo« brez ustreznih ne-
odvisnih presoj (Knight, 2013: 2–3).
Ker pa v Sloveniji internacionalizacija ni sredstvo trženja, temveč in-
strument, namenjen izboljšanju kakovosti visokošolskega izobraževanja in
raziskovanja, se tudi v strateških dokumentih povezavo med obema krov-
nima konceptoma najpogosteje utemeljuje z vidika dodane vrednosti inter-
nacionalizacije za kakovost slovenskega visokega šolstva. Pobude, namenje-
ne krepitvi kakovosti mobilnosti oziroma internacionalizacije kurikula in
učnih izidov obstoječim praksam tega področja prav gotovo dodajajo kva-
litativno vrednost, saj se v visokošolskih razpravah izpostavlja, da se oce-
njevanje kakovosti internacionalizacije v EVP še vedno prednostno osredo-
toča na raven visokošolskih institucij ter kvantitativno usmerjene vhodne
(input) in izhodne (output) kazalnike (npr. finančna sredstva, ustreznost
infrastrukture, število mednarodnih študentov ipd.) (Brandenburg et al.,
2009; Beerkens et al., 2010). To pomeni, da ne upoštevajo v zadostni meri
obstoječih disciplinarnih razlik med institucijami, oddelki oziroma študij-
16 Z naslovom Engaging in the Modernisation Agenda for European Higher Education.
119
