Page 82 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 82
Vzgoja družbe
pi manj tipično povezovanje poučevanja matematike z vsakdanjimi situaci-
jami kot v drugih skupinah učiteljev (npr. iz angleško govorečih držav)«.13
Jasno je, da je te razlike v »povezovanju matematike z vsakdanjimi situaci-
jami« med različnimi deželami mogoče tematizirati glede na kompleksne
razlike v kulturah. Pri tem pa se te razlike nikakor ne transponirajo v sâmo
merljivo znanje, kajti »matematični dosežki /vzhodnoevropskih/ učencev
niso bili slabši od dosežkov učencev, ki so poročali o pogostejšem vključe-
vanju vsakdanjosti v pouk matematike«.14 Glede na to niti ni tako zelo ne-
razumljivo dejstvo, da se marsikomu tovrstne raziskave kažejo kot niveliza-
cija partikularnosti in kot redukcija kulturno utemeljenih razlik. Čeprav je
vsekakor gotovo, da se za raziskavami, kakršne opravlja asociacija IEA, ne
»skriva nikakršen zli namen«, pa – kot smo večkrat videli tudi v Sloveni-
ji – tudi pedagoški strokovnjaki, nosilci bourdieujevsko rečeno »starosel-
skih teorij«, nemalokrat izražajo kritike, ki odklanjajo ustreznost merjenj
znanja s temi raziskavami. Gotovo je, da so ugotovitve raziskav na voljo ko-
murkoli, torej pogosto tudi neutemeljeno osovraženim multinacionalnim
korporacijam in mednarodnim investitorjem, ki običajno podatke o kako-
vosti izobrazbe jemljejo za pomembnejše indikatorje pri svojem odločanju
o vlaganjih in poslovnih sodelovanjih v posameznih deželah.
Konstrukcija družbe znanja
Sodobnejše teorije v okviru refleksivne sociologije, kakor so jo v različ-
nih terminih artikulirali predvsem Bourdieu, Beck in Giddens, so pokaza-
le, da sodobne družbe nasploh brez tega, da njihovi člani abstraktnih poj-
mov, shem in konceptov ne razumejo kot nekaj realnega, ne bi mogle de-
lovati.15 Potemtakem je »refleksivnost« še več kot samo stvar višjega reda
spretnosti in razvitejših oblik vednosti in znanosti, je stvar že bolj ali manj
posplošenega znanja, je kultura industrijskih in postindustrijskih družb.
Kar je sociologija poimenovala za refleksivno družbo, je mogoče opredeli-
ti tudi v danes nekoliko bolj problematičnem terminu družbe znanja. Če
to bolj parolo kot pojem iz mnogih političnih diskurzov vzamemo kar se
da benevolentno, pripisujoč ji neko pomenskost, bi lahko rekli, da »druž-
13 Barbara Japelj Pavešić, Znanje, ocene in učenje v osemletki in devetletki, Šolsko polje, letnik
15 (2004), št. 5/6, 114.
14 N. m.
15 Še zlasti upoštevaje Bourdieujeve antropološko podprte študije, bi morali reči, da se v načelu
glede tega tradicionalne družbe tako zelo niti ne razlikujejo od modernih (industrijskih, postin-
dustrijskih …). Abstraktne sheme in koncepti so na delu v vseh kulturah, v »modernih« pa je
res, da se kulturni obrazci vsaj deloma oblikujejo in spreminjajo tudi z vstopanjem znanstvenih
konceptov vanje.
pi manj tipično povezovanje poučevanja matematike z vsakdanjimi situaci-
jami kot v drugih skupinah učiteljev (npr. iz angleško govorečih držav)«.13
Jasno je, da je te razlike v »povezovanju matematike z vsakdanjimi situaci-
jami« med različnimi deželami mogoče tematizirati glede na kompleksne
razlike v kulturah. Pri tem pa se te razlike nikakor ne transponirajo v sâmo
merljivo znanje, kajti »matematični dosežki /vzhodnoevropskih/ učencev
niso bili slabši od dosežkov učencev, ki so poročali o pogostejšem vključe-
vanju vsakdanjosti v pouk matematike«.14 Glede na to niti ni tako zelo ne-
razumljivo dejstvo, da se marsikomu tovrstne raziskave kažejo kot niveliza-
cija partikularnosti in kot redukcija kulturno utemeljenih razlik. Čeprav je
vsekakor gotovo, da se za raziskavami, kakršne opravlja asociacija IEA, ne
»skriva nikakršen zli namen«, pa – kot smo večkrat videli tudi v Sloveni-
ji – tudi pedagoški strokovnjaki, nosilci bourdieujevsko rečeno »starosel-
skih teorij«, nemalokrat izražajo kritike, ki odklanjajo ustreznost merjenj
znanja s temi raziskavami. Gotovo je, da so ugotovitve raziskav na voljo ko-
murkoli, torej pogosto tudi neutemeljeno osovraženim multinacionalnim
korporacijam in mednarodnim investitorjem, ki običajno podatke o kako-
vosti izobrazbe jemljejo za pomembnejše indikatorje pri svojem odločanju
o vlaganjih in poslovnih sodelovanjih v posameznih deželah.
Konstrukcija družbe znanja
Sodobnejše teorije v okviru refleksivne sociologije, kakor so jo v različ-
nih terminih artikulirali predvsem Bourdieu, Beck in Giddens, so pokaza-
le, da sodobne družbe nasploh brez tega, da njihovi člani abstraktnih poj-
mov, shem in konceptov ne razumejo kot nekaj realnega, ne bi mogle de-
lovati.15 Potemtakem je »refleksivnost« še več kot samo stvar višjega reda
spretnosti in razvitejših oblik vednosti in znanosti, je stvar že bolj ali manj
posplošenega znanja, je kultura industrijskih in postindustrijskih družb.
Kar je sociologija poimenovala za refleksivno družbo, je mogoče opredeli-
ti tudi v danes nekoliko bolj problematičnem terminu družbe znanja. Če
to bolj parolo kot pojem iz mnogih političnih diskurzov vzamemo kar se
da benevolentno, pripisujoč ji neko pomenskost, bi lahko rekli, da »druž-
13 Barbara Japelj Pavešić, Znanje, ocene in učenje v osemletki in devetletki, Šolsko polje, letnik
15 (2004), št. 5/6, 114.
14 N. m.
15 Še zlasti upoštevaje Bourdieujeve antropološko podprte študije, bi morali reči, da se v načelu
glede tega tradicionalne družbe tako zelo niti ne razlikujejo od modernih (industrijskih, postin-
dustrijskih …). Abstraktne sheme in koncepti so na delu v vseh kulturah, v »modernih« pa je
res, da se kulturni obrazci vsaj deloma oblikujejo in spreminjajo tudi z vstopanjem znanstvenih
konceptov vanje.
