Page 77 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 77
Ideologija znanstvene resnice 75
mi mehanizmi oblasti v vzgojno-izobraževalnem sistemu in npr. vredno-
stnimi koncepti v edukacijskih vedah.
Pravzaprav se je v drugi polovici 20. stoletja zgodilo to, o čemer so vsaj
nekateri družboslovci še pred drugo svetovno vojno zgolj sanjali, čeprav so
– kot je znano – že takrat zbirali empirične podatke in jih tudi statistično
obdelovali, da niti ne govorimo o teoretskih interpretacijah in ustvarjanju
izhodiščnih shem za podrobnejša empirična raziskovanja. Zbiranje empi-
ričnih dejstev se je dogajalo na več področjih družboslovja, na tistih podro-
čjih, ki so v tem okviru zanimivejša za nas – torej na področjih sociologije,
edukacijskih ved ipd., pa nemara bolj v angloameriški kot evropski kulturi.
Navzlic vsemu temu pa je ugotavljanje dejstev na področjih teh ved teme-
ljilo bolj na hipotezah in subjektivnih opazovanjih kot na nedvomnih po-
datkih, merjenjih in izračunih. Razvoj informacijske tehnologije in hkrati
s tem oblikovanje vse bolj dodelanih metodologij tovrstnega raziskovanja
je kasneje omogočil vse večje zajemanje podatkov, vse bolj obsežne obdela-
ve in skladiščenje podatkov. Čeprav ne gre dvomiti v mnoge koristi empi-
ričnega raziskovanja, pa je hkrati zmožnost raziskovalnih ustanov, da zbe-
rejo velikanske količine informacij, sama na sebi odprla veliko metodolo-
ških problemov, ki nas vedno znova vračajo k dilemi, ki se je že v srednjeve-
ški evropski filozofiji zaostrila v znamenitem sporu o univerzalijah, v kate-
rem sta bili udeleženi nespravljivi struji realistov in nominalistov. Tu se kaj-
pak ne moremo podrobneje spuščati v to izzivalno filozofsko kontroverzo,
ki je svoj čas pomenila reinterpretacijo odnosa Platonove in Aristotelove fi-
lozofije in je bila potemtakem v grobem predhodnica novoveške globalne
kulturne delitve na dva tipa filozofije. Kljub temu pa vseeno kaže omeni-
ti osnovno zagato, ki jo je prikazal zadevni spor, saj se ta zagata prepoznav-
no ponavlja še danes. Zadevna zagata se dandanes pokaže vselej takrat, ko
gre za »zapletene« probleme razmerij med teorijo in empirijo, za vpraša-
nje presojanja o resničnosti, stvarnosti in »uporabnosti« konceptov itn.
Kot je znano, se je v poznejšem srednjem veku tehtnica nagnila bolj
v prid nominalistom, ki so menili, da univerzalije ne obstajajo. Tako sta
Abélard in Ockham menila, da je vse, kar imajo skupnega različne posa-
meznosti, pač skupno ime, ki ga nadenemo določenim posameznostim in
ne nekim drugim. Argument, ki ga je oblikoval Ockham v izreki zname-
nite »Ockhamove britve«, po katerem – zelo na kratko in poenostavlje-
no povedano – ne kaže postulirati več entitet, če je vse mogoče razložiti z
manj entitetami, je pravzaprav utemeljil raziskovalno ekonomijo predvsem
naravoslovnih znanosti v njihovem zgodnejšem obdobju. Vsekakor pa ni
naključje, da je pred vzponom moderne dobe Frege naznanil nov obrat v
mi mehanizmi oblasti v vzgojno-izobraževalnem sistemu in npr. vredno-
stnimi koncepti v edukacijskih vedah.
Pravzaprav se je v drugi polovici 20. stoletja zgodilo to, o čemer so vsaj
nekateri družboslovci še pred drugo svetovno vojno zgolj sanjali, čeprav so
– kot je znano – že takrat zbirali empirične podatke in jih tudi statistično
obdelovali, da niti ne govorimo o teoretskih interpretacijah in ustvarjanju
izhodiščnih shem za podrobnejša empirična raziskovanja. Zbiranje empi-
ričnih dejstev se je dogajalo na več področjih družboslovja, na tistih podro-
čjih, ki so v tem okviru zanimivejša za nas – torej na področjih sociologije,
edukacijskih ved ipd., pa nemara bolj v angloameriški kot evropski kulturi.
Navzlic vsemu temu pa je ugotavljanje dejstev na področjih teh ved teme-
ljilo bolj na hipotezah in subjektivnih opazovanjih kot na nedvomnih po-
datkih, merjenjih in izračunih. Razvoj informacijske tehnologije in hkrati
s tem oblikovanje vse bolj dodelanih metodologij tovrstnega raziskovanja
je kasneje omogočil vse večje zajemanje podatkov, vse bolj obsežne obdela-
ve in skladiščenje podatkov. Čeprav ne gre dvomiti v mnoge koristi empi-
ričnega raziskovanja, pa je hkrati zmožnost raziskovalnih ustanov, da zbe-
rejo velikanske količine informacij, sama na sebi odprla veliko metodolo-
ških problemov, ki nas vedno znova vračajo k dilemi, ki se je že v srednjeve-
ški evropski filozofiji zaostrila v znamenitem sporu o univerzalijah, v kate-
rem sta bili udeleženi nespravljivi struji realistov in nominalistov. Tu se kaj-
pak ne moremo podrobneje spuščati v to izzivalno filozofsko kontroverzo,
ki je svoj čas pomenila reinterpretacijo odnosa Platonove in Aristotelove fi-
lozofije in je bila potemtakem v grobem predhodnica novoveške globalne
kulturne delitve na dva tipa filozofije. Kljub temu pa vseeno kaže omeni-
ti osnovno zagato, ki jo je prikazal zadevni spor, saj se ta zagata prepoznav-
no ponavlja še danes. Zadevna zagata se dandanes pokaže vselej takrat, ko
gre za »zapletene« probleme razmerij med teorijo in empirijo, za vpraša-
nje presojanja o resničnosti, stvarnosti in »uporabnosti« konceptov itn.
Kot je znano, se je v poznejšem srednjem veku tehtnica nagnila bolj
v prid nominalistom, ki so menili, da univerzalije ne obstajajo. Tako sta
Abélard in Ockham menila, da je vse, kar imajo skupnega različne posa-
meznosti, pač skupno ime, ki ga nadenemo določenim posameznostim in
ne nekim drugim. Argument, ki ga je oblikoval Ockham v izreki zname-
nite »Ockhamove britve«, po katerem – zelo na kratko in poenostavlje-
no povedano – ne kaže postulirati več entitet, če je vse mogoče razložiti z
manj entitetami, je pravzaprav utemeljil raziskovalno ekonomijo predvsem
naravoslovnih znanosti v njihovem zgodnejšem obdobju. Vsekakor pa ni
naključje, da je pred vzponom moderne dobe Frege naznanil nov obrat v
