Page 76 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 76
Vzgoja družbe
pik, ki se umeščajo v polje filozofije in izvedenih področij politike, etike
ter ne nazadnje kulture. Glede na tematiko, ki nas zanima tukaj, vse to ne
more biti kaj več kot navidezno obrobna izhodiščna metodološka proble-
matika, navzoča predvsem kot ozadje razprave ali analize. Na tem ozadju
pa se pokaže pomembnost »odprte paradigme« v raziskovanju družbenih
pojavov, ki praviloma zajame tudi bolj vznemirljivo vprašanje interpretaci-
je, od katere je še razmeroma dolga pot do empirije, da niti ne govorimo o
aplikaciji. Prav slednje, namreč aplikacija, pa je glede na šolske ali, širše vze-
to, vzgojno-izobraževalne sisteme, nekaj dramatično pomembnega in samo
zelo redko kdaj tudi nekaj povsem nespornega.
Realisti in nominalisti
Najbrž ni treba posebej opozarjati, da je »dramatičnost« posebni uči-
nek determinante, ki jo mnogi udeleženci dejavnosti v polju vzgoje in iz-
obraževanja s težavo razumejo in se z njo soočajo na način nesporazu-
mov; govorimo seveda o politiki, ki je, že zaradi osrednjosti šolstva kot re-
produkcijskega sistema družbe, neizogibni dejavnik in hkrati dinamična
strukturna determinanta, ki se ji preprosto ni mogoče izogniti. V razisko-
vanju vzgoje in izobraževanja, ki se je kot interdisciplinarno področje izre-
dno razvilo v drugi polovici 20. stoletja, je potemtakem vsebovana inten-
ca po zoževanju prostora izrekljivosti političnih dilem in nasprotij. Zdi se,
da je v ozadju te intence neizrečeni »ideal« vzgojno-izobraževalnega pro-
stora, v katerem bi posredovanje znanja in za življenje v družbi potrebnih
vrlin, bilo stvar presoj, utemeljenih na racionalnih ter ponovljivih obraz-
cih in na čim večjem številu potrjenih ter znanih dejstev, pri tem bi med-
nje seveda morali všteti npr. tudi etične in psihološke vidike. Čeprav je ja-
sno, da je ta »ideal« teoretično in praktično nedosegljiv, pa je raziskovanje
pomembno motivirano z njim. V tem pogledu bi torej morda lahko govori-
li o rekontekstualizaciji tradicionalnega pedagoškega erosa. Vsekakor pa ni
dvoma, da se je raziskovanje vzgoje in izobraževanja razvilo skupaj s kvan-
titativno rastjo šolskih sistemov in naraščanjem njihovega pomena, kakor
ga ljudje zaznavajo v vseh deželah, še zlasti seveda v tistih, ki so jih zazna-
movali industrija, množična kultura in porabniški načini življenja. Prav ta
vezanost raziskovanja vzgoje in izobraževanja na svoj kompleksni razisko-
valni predmet je eden od razlogov, da se to raziskovanje nenehno zapleta v
dileme o lastni raziskovalni avtonomiji in je pogosto izpostavljeno ideolo-
škim pritiskom, ki pa niso vedno zunanji, saj se različni vrednostni pogle-
di samih raziskovalcev pogosto izrazijo kot napetosti glede na ponotranje-
ne ideološke težnje. Le-te nastanejo v označevalni relaciji med strukturni-
pik, ki se umeščajo v polje filozofije in izvedenih področij politike, etike
ter ne nazadnje kulture. Glede na tematiko, ki nas zanima tukaj, vse to ne
more biti kaj več kot navidezno obrobna izhodiščna metodološka proble-
matika, navzoča predvsem kot ozadje razprave ali analize. Na tem ozadju
pa se pokaže pomembnost »odprte paradigme« v raziskovanju družbenih
pojavov, ki praviloma zajame tudi bolj vznemirljivo vprašanje interpretaci-
je, od katere je še razmeroma dolga pot do empirije, da niti ne govorimo o
aplikaciji. Prav slednje, namreč aplikacija, pa je glede na šolske ali, širše vze-
to, vzgojno-izobraževalne sisteme, nekaj dramatično pomembnega in samo
zelo redko kdaj tudi nekaj povsem nespornega.
Realisti in nominalisti
Najbrž ni treba posebej opozarjati, da je »dramatičnost« posebni uči-
nek determinante, ki jo mnogi udeleženci dejavnosti v polju vzgoje in iz-
obraževanja s težavo razumejo in se z njo soočajo na način nesporazu-
mov; govorimo seveda o politiki, ki je, že zaradi osrednjosti šolstva kot re-
produkcijskega sistema družbe, neizogibni dejavnik in hkrati dinamična
strukturna determinanta, ki se ji preprosto ni mogoče izogniti. V razisko-
vanju vzgoje in izobraževanja, ki se je kot interdisciplinarno področje izre-
dno razvilo v drugi polovici 20. stoletja, je potemtakem vsebovana inten-
ca po zoževanju prostora izrekljivosti političnih dilem in nasprotij. Zdi se,
da je v ozadju te intence neizrečeni »ideal« vzgojno-izobraževalnega pro-
stora, v katerem bi posredovanje znanja in za življenje v družbi potrebnih
vrlin, bilo stvar presoj, utemeljenih na racionalnih ter ponovljivih obraz-
cih in na čim večjem številu potrjenih ter znanih dejstev, pri tem bi med-
nje seveda morali všteti npr. tudi etične in psihološke vidike. Čeprav je ja-
sno, da je ta »ideal« teoretično in praktično nedosegljiv, pa je raziskovanje
pomembno motivirano z njim. V tem pogledu bi torej morda lahko govori-
li o rekontekstualizaciji tradicionalnega pedagoškega erosa. Vsekakor pa ni
dvoma, da se je raziskovanje vzgoje in izobraževanja razvilo skupaj s kvan-
titativno rastjo šolskih sistemov in naraščanjem njihovega pomena, kakor
ga ljudje zaznavajo v vseh deželah, še zlasti seveda v tistih, ki so jih zazna-
movali industrija, množična kultura in porabniški načini življenja. Prav ta
vezanost raziskovanja vzgoje in izobraževanja na svoj kompleksni razisko-
valni predmet je eden od razlogov, da se to raziskovanje nenehno zapleta v
dileme o lastni raziskovalni avtonomiji in je pogosto izpostavljeno ideolo-
škim pritiskom, ki pa niso vedno zunanji, saj se različni vrednostni pogle-
di samih raziskovalcev pogosto izrazijo kot napetosti glede na ponotranje-
ne ideološke težnje. Le-te nastanejo v označevalni relaciji med strukturni-
