Page 47 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 47
na šola kot 45
prostor svobode
vzgoje
Javna šola je pravzaprav relativno kratka epizoda v svetovni zgodovini.
Njena zgodovina je sploh v celoti umeščena v meščansko epoho in, če-
prav ne zagovarjamo kateregaod mitov o naravnem bistvu človeka, ki da ga
civilizacija neizbežno pervertira, potem je seveda mogoče trditi, da se je v
praksah v tej epohi javna šola potrdila kot pretežno uspešna oblika sociali-
zacije. To kajpak velja, če si skušamo misliti sodobno družbo brez šolskega
aparata in se vprašamo, kdo bi v tem primeru znal brati, pisati, računati ...,
kar se tako rekoč izenačuje z minimalnimi pogoji posameznikove vključe-
nosti v družbo. Mar se nam že samo takšno očitno »nemogoče vprašanje«
ne zdi kot povsem odvečna špekulacija? To torej pomeni, da si družbe, ne
glede na njeno konkretno državno obliko, nacionalno sestavo ipd., »brez
šole« kratko malo ni mogoče zamisliti. Če pa naj šola zajame vse posame-
znike, potem si tudi ni mogoče zamisliti družbe brez šolske obveznosti, ki
je nujna kot zakonska prisila, a te ni moč izpeljati, če ni šolskega sistema v
obliki javne (povečini državne) šole.
Avtonomija v asimetriji
Toda to, da »šola mora obstajati«, ta samoumevnost šole, ki danda-
našnji postaja samoumevnost tudi v najbolj zaostalih predelih planeta, je
brez ostanka zgodovinska, kar pomeni, da ni razložljiva samo kot nekakšna
»materialna nujnost«, ampak je doumljiva predvsem kot realizacija zgo-
dovinsko porojene povsem določene zamisli: »Razsvetljenstvo, to se pravi
namera po počasni, toda obči spremembi zavesti skozi več generacij, je naj-
humanejša praktična konsekvenca občečloveške zahteve meščanskega mi-
prostor svobode
vzgoje
Javna šola je pravzaprav relativno kratka epizoda v svetovni zgodovini.
Njena zgodovina je sploh v celoti umeščena v meščansko epoho in, če-
prav ne zagovarjamo kateregaod mitov o naravnem bistvu človeka, ki da ga
civilizacija neizbežno pervertira, potem je seveda mogoče trditi, da se je v
praksah v tej epohi javna šola potrdila kot pretežno uspešna oblika sociali-
zacije. To kajpak velja, če si skušamo misliti sodobno družbo brez šolskega
aparata in se vprašamo, kdo bi v tem primeru znal brati, pisati, računati ...,
kar se tako rekoč izenačuje z minimalnimi pogoji posameznikove vključe-
nosti v družbo. Mar se nam že samo takšno očitno »nemogoče vprašanje«
ne zdi kot povsem odvečna špekulacija? To torej pomeni, da si družbe, ne
glede na njeno konkretno državno obliko, nacionalno sestavo ipd., »brez
šole« kratko malo ni mogoče zamisliti. Če pa naj šola zajame vse posame-
znike, potem si tudi ni mogoče zamisliti družbe brez šolske obveznosti, ki
je nujna kot zakonska prisila, a te ni moč izpeljati, če ni šolskega sistema v
obliki javne (povečini državne) šole.
Avtonomija v asimetriji
Toda to, da »šola mora obstajati«, ta samoumevnost šole, ki danda-
našnji postaja samoumevnost tudi v najbolj zaostalih predelih planeta, je
brez ostanka zgodovinska, kar pomeni, da ni razložljiva samo kot nekakšna
»materialna nujnost«, ampak je doumljiva predvsem kot realizacija zgo-
dovinsko porojene povsem določene zamisli: »Razsvetljenstvo, to se pravi
namera po počasni, toda obči spremembi zavesti skozi več generacij, je naj-
humanejša praktična konsekvenca občečloveške zahteve meščanskega mi-
