Page 148 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 148
Vzgoja družbe
filmi, ampak naj bi posredovali najvišjo in najuniverzalnejšo idejo o filmu.
Hkrati so ti »učni pripomočki«, kot bi jim nemara rekli v slovenski peda-
goški latovščini, uporabni tudi za bolj klasične vidike vzgoje in izobraže-
vanja, kot so pouk jezikov, ustno izražanje in spoznavanje drugih civiliza-
cij. V drugi razsežnosti posamezni DVD-diski posredujejo razlage »filma
kot jezika«. S pomočjo ilustracij torej pojasnjujejo pojme, kot so plan, zor-
ni kot itn. V tretji razsežnosti pa – kot si lahko mislimo – so učenci, »za-
hvaljujoč novim sredstvom digitalne produkcije, mini DV-kameri in pre-
prostim programom računalniške montaže«, seznanjeni s prakso izdelave
avdiovizualnih proizvodov. K temu je treba prišteti še vrsto drugih vidikov,
kot npr. serijo knjižic v sodelovanju s Cahiers du cinéma, ki naj bi v sintetič-
nih študijah vzgajale gledalčev pogled, posebne pripomočke za učitelje itn.
Realnost filma
Tu nimamo namena podrobneje poročati o dogajanjih na področju
filmske vzgoje v francoskem šolskem sistemu, kjer je vedno bilo tovrstni
vzgoji posvečeno veliko več pozornosti kot v večini drugih držav. Preno-
va te vzgoje v okviru vse »umetnostne in kulturne vzgoje«2 signalizira vr-
sto pomembnih vprašanj in ugotovitev, ki označujejo odločilno vlogo fil-
ma (in vseh njegovih nadaljevanj ter tehnoloških premen na področju pro-
izvodnje avdiovizualnega) za konstitucijo družbenosti – če se izrazimo zelo
na splošno. Francoska država je med tistimi redkimi, ki to jemljejo dokaj
resno, predvsem pa se odlikuje z ne povsem utilitarnim pristopom k pro-
blematiki tovrstne vzgoje. Vsekakor je gotovo, da je tovrstna državna po-
zornost za film vzniknila iz dejanskosti, v kateri sta film kot tak in njegov
strukturno determinantni položaj v reprodukciji simbolnega univerzuma
industrijskih in postindustrijskih družb neizogibno postala »vzgojno-izo-
braževalna vsebina«. Pojem »dejanskosti« je v tej zvezi kajpak treba jema-
ti predvsem kot oznako prostora, v katerem pač figurirajo simbolno opre-
deljena družbena razmerja/razmerja družbenosti. V tem smislu torej go-
vorimo o »dejanskosti« kot o predvidenem okviru, kot o hipostazirani
»zunajsubjektivnosti«, kjer se odigravajo: vzpostavljanje realnosti preko
simbolnih posredovanj, dejavnost prepoznavanja realnosti, spregledovanja
konstitucije realnega..., vse to skupaj je v seštevku pravzaprav realnost – ka-
kor se postavlja nasproti fikciji. Govorimo seveda o dialektiki, ki jo je filo-
zofija s svojimi spoznavnimi teorijami praviloma zaključevala z odprtimi
vprašanji ali z wittgensteinovsko samoomejitvijo, freudovska psihoanaliza
pa ji je v strukturalni dešifraciji nemara dokončno oporekla trdn ost v ilu-
2 Julia Kristeva, Sens et non-sens de la révolte, Pariz 1996, 72.
filmi, ampak naj bi posredovali najvišjo in najuniverzalnejšo idejo o filmu.
Hkrati so ti »učni pripomočki«, kot bi jim nemara rekli v slovenski peda-
goški latovščini, uporabni tudi za bolj klasične vidike vzgoje in izobraže-
vanja, kot so pouk jezikov, ustno izražanje in spoznavanje drugih civiliza-
cij. V drugi razsežnosti posamezni DVD-diski posredujejo razlage »filma
kot jezika«. S pomočjo ilustracij torej pojasnjujejo pojme, kot so plan, zor-
ni kot itn. V tretji razsežnosti pa – kot si lahko mislimo – so učenci, »za-
hvaljujoč novim sredstvom digitalne produkcije, mini DV-kameri in pre-
prostim programom računalniške montaže«, seznanjeni s prakso izdelave
avdiovizualnih proizvodov. K temu je treba prišteti še vrsto drugih vidikov,
kot npr. serijo knjižic v sodelovanju s Cahiers du cinéma, ki naj bi v sintetič-
nih študijah vzgajale gledalčev pogled, posebne pripomočke za učitelje itn.
Realnost filma
Tu nimamo namena podrobneje poročati o dogajanjih na področju
filmske vzgoje v francoskem šolskem sistemu, kjer je vedno bilo tovrstni
vzgoji posvečeno veliko več pozornosti kot v večini drugih držav. Preno-
va te vzgoje v okviru vse »umetnostne in kulturne vzgoje«2 signalizira vr-
sto pomembnih vprašanj in ugotovitev, ki označujejo odločilno vlogo fil-
ma (in vseh njegovih nadaljevanj ter tehnoloških premen na področju pro-
izvodnje avdiovizualnega) za konstitucijo družbenosti – če se izrazimo zelo
na splošno. Francoska država je med tistimi redkimi, ki to jemljejo dokaj
resno, predvsem pa se odlikuje z ne povsem utilitarnim pristopom k pro-
blematiki tovrstne vzgoje. Vsekakor je gotovo, da je tovrstna državna po-
zornost za film vzniknila iz dejanskosti, v kateri sta film kot tak in njegov
strukturno determinantni položaj v reprodukciji simbolnega univerzuma
industrijskih in postindustrijskih družb neizogibno postala »vzgojno-izo-
braževalna vsebina«. Pojem »dejanskosti« je v tej zvezi kajpak treba jema-
ti predvsem kot oznako prostora, v katerem pač figurirajo simbolno opre-
deljena družbena razmerja/razmerja družbenosti. V tem smislu torej go-
vorimo o »dejanskosti« kot o predvidenem okviru, kot o hipostazirani
»zunajsubjektivnosti«, kjer se odigravajo: vzpostavljanje realnosti preko
simbolnih posredovanj, dejavnost prepoznavanja realnosti, spregledovanja
konstitucije realnega..., vse to skupaj je v seštevku pravzaprav realnost – ka-
kor se postavlja nasproti fikciji. Govorimo seveda o dialektiki, ki jo je filo-
zofija s svojimi spoznavnimi teorijami praviloma zaključevala z odprtimi
vprašanji ali z wittgensteinovsko samoomejitvijo, freudovska psihoanaliza
pa ji je v strukturalni dešifraciji nemara dokončno oporekla trdn ost v ilu-
2 Julia Kristeva, Sens et non-sens de la révolte, Pariz 1996, 72.
