Page 149 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 149
Vzgoja pogleda 147
zorični samogotovi postavljenosti subjekta, ki samega sebe vidi kot objekt.
Za kaj gre v tem pogledu, Julija Kristeva dovolj razvidno pojasnjuje v razla-
gi Freudovih pogledov na jezik: »Freud ugotavlja neustreznost (inadéqua-
tion), neravnotežje med seksualnim in verbalnim. To, kar govoreče bitje
pravi, ne zajema seksualnosti. Seksualnosti se ne more izreči ali se vseka-
kor ne more izreči povsem. Lacan povzame to idejo, ko zatrdi, da ‚užitek ni
cel‘ in da ‚se ne da izreči cele resnice‘.«3 Glede na temeljnost in konstitutiv-
nost seksualnosti za »govoreče bitje«, ni čudno, da se neustreznost med je-
zikom in seksualnostjo takoj razume v daljnosežnih posledicah za pojem
resnice, ki lahko deluje hkrati kot vez in kot temeljni razcep med subjek-
tivnim in realnim nasploh. Kako se v ta razcep umešča (torej hkrati, kako
se postavlja kot vez) reprezentacija »besed in stvari«, je bilo že velikokrat
na veliko načinov razloženo, ob tem pa na nobenem koncu razlage ni usah-
nila potreba po ponovni in ponovni elaboraciji. Za naš tukajšnji nekoliko
skromnejši namen je pomembno, da je reprezentacija realnosti (besed in
stvari ...) hkrati produkcija, še zlasti »ne nazadnje« estetska produkcija.
Če je le-ta večinoma proizvodnja fikcije, proizvodnja domišljijskih objek-
tov ipd., se nam fikcija v zgoraj omenjeni dialektiki pokaže v svoji nenado-
mestljivi produktivni funkciji za razsežnost realnosti. Prav v tem, da je fik-
cija proizvodnja »ne-realnosti«, da je neizbežno brez izjeme in vedno re-
prezentacija, je torej tudi oznaka »resnice« v njeni končni in »celostni«
neizrekljivosti.
Ali bi se nam ta dialektika kazala tako brez obstoja filma in reprezen-
tacijske prakse, ki jo reproducira filmska in vsa avdiovizualna produkcija?
To je tisto retorično vprašanje, ki je postavljeno ravno zato, ker realnosti,
ki je nastala skupaj z nečim, »brez tega« sploh ni. »To« je v našem prime-
ru prav film in reprezentacijska praksa, ki jo filmska produkcija pač omo-
goča. Če na prvi naivni ravni rečemo, da gre za reprezentacijsko prakso, ki
»podvaja realnost«, smo naredili prvi korak k temu, da uvidimo, kako je
to »podvajanje« veliko več kot golo razmerje upodobljenega in podobe.
Ne nazadnje je vpisano v red stvari kot kompleksna proizvodnja realno-
sti, ki je usmerjena na perceptivni aparat. V primeru filma – vse skupaj se
kajpak začne s fotografijo – je reprezentacijska praksa zelo posebna in po
svoji neizmerljivi kompleksnosti presega zmožnosti prejšnjih reprezentacij-
skih praks, kar je seveda posledica objektivirajočega učinka kinematograf-
3 Na strani filma je ta vidik velikokrat našel svoj izraz v vrsti bolj ali manj posrečenih upodobitev,
ki so z namenom ali brez njega ironično odslikavale »šolsko realnost«. Spomnimo se zlasti Ster-
nbergovega Plavega angela, čeprav je dejstvo, da gre za filmsko upodobitev sesutja pedagoške re-
alnosti preko subjektivne destrukcije osebe profesorja Unratha, kajpak zelo pomenljivo za dosle-
dnejši razmislek o razmerju filma in pedagoških sistemov.
zorični samogotovi postavljenosti subjekta, ki samega sebe vidi kot objekt.
Za kaj gre v tem pogledu, Julija Kristeva dovolj razvidno pojasnjuje v razla-
gi Freudovih pogledov na jezik: »Freud ugotavlja neustreznost (inadéqua-
tion), neravnotežje med seksualnim in verbalnim. To, kar govoreče bitje
pravi, ne zajema seksualnosti. Seksualnosti se ne more izreči ali se vseka-
kor ne more izreči povsem. Lacan povzame to idejo, ko zatrdi, da ‚užitek ni
cel‘ in da ‚se ne da izreči cele resnice‘.«3 Glede na temeljnost in konstitutiv-
nost seksualnosti za »govoreče bitje«, ni čudno, da se neustreznost med je-
zikom in seksualnostjo takoj razume v daljnosežnih posledicah za pojem
resnice, ki lahko deluje hkrati kot vez in kot temeljni razcep med subjek-
tivnim in realnim nasploh. Kako se v ta razcep umešča (torej hkrati, kako
se postavlja kot vez) reprezentacija »besed in stvari«, je bilo že velikokrat
na veliko načinov razloženo, ob tem pa na nobenem koncu razlage ni usah-
nila potreba po ponovni in ponovni elaboraciji. Za naš tukajšnji nekoliko
skromnejši namen je pomembno, da je reprezentacija realnosti (besed in
stvari ...) hkrati produkcija, še zlasti »ne nazadnje« estetska produkcija.
Če je le-ta večinoma proizvodnja fikcije, proizvodnja domišljijskih objek-
tov ipd., se nam fikcija v zgoraj omenjeni dialektiki pokaže v svoji nenado-
mestljivi produktivni funkciji za razsežnost realnosti. Prav v tem, da je fik-
cija proizvodnja »ne-realnosti«, da je neizbežno brez izjeme in vedno re-
prezentacija, je torej tudi oznaka »resnice« v njeni končni in »celostni«
neizrekljivosti.
Ali bi se nam ta dialektika kazala tako brez obstoja filma in reprezen-
tacijske prakse, ki jo reproducira filmska in vsa avdiovizualna produkcija?
To je tisto retorično vprašanje, ki je postavljeno ravno zato, ker realnosti,
ki je nastala skupaj z nečim, »brez tega« sploh ni. »To« je v našem prime-
ru prav film in reprezentacijska praksa, ki jo filmska produkcija pač omo-
goča. Če na prvi naivni ravni rečemo, da gre za reprezentacijsko prakso, ki
»podvaja realnost«, smo naredili prvi korak k temu, da uvidimo, kako je
to »podvajanje« veliko več kot golo razmerje upodobljenega in podobe.
Ne nazadnje je vpisano v red stvari kot kompleksna proizvodnja realno-
sti, ki je usmerjena na perceptivni aparat. V primeru filma – vse skupaj se
kajpak začne s fotografijo – je reprezentacijska praksa zelo posebna in po
svoji neizmerljivi kompleksnosti presega zmožnosti prejšnjih reprezentacij-
skih praks, kar je seveda posledica objektivirajočega učinka kinematograf-
3 Na strani filma je ta vidik velikokrat našel svoj izraz v vrsti bolj ali manj posrečenih upodobitev,
ki so z namenom ali brez njega ironično odslikavale »šolsko realnost«. Spomnimo se zlasti Ster-
nbergovega Plavega angela, čeprav je dejstvo, da gre za filmsko upodobitev sesutja pedagoške re-
alnosti preko subjektivne destrukcije osebe profesorja Unratha, kajpak zelo pomenljivo za dosle-
dnejši razmislek o razmerju filma in pedagoških sistemov.
