Page 153 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 153
Vzgoja pogleda 151
nacionalne identitete dajejo kratko malo veliko oblasti (na univerzi, na raz-
iskovalnem področju, v območju »kulture« itn.), je teorija filma v Sloveni-
ji še vedno marginalizirana. To je seveda problem druge diskusije na kakem
drugem mestu, vsekakor pa je v tem treba iskati vzroke za slovensko zaosta-
janje tudi na področju koncipiranja in prakticiranja filmske vzgoje na raz-
ličnih ravneh vzgoje in izobraževanja. V času šestdesetih in zgodnjih se-
demdesetih let, ko je Ekran ohranjal rubriko o filmski vzgoji, je to bila pro-
blematika, ki je bila vsebovana v sami teoriji filma, ki je bila takrat (torej v
šestdesetih letih) na pragu semiološke revolucije, po kateri se je samo po-
dročje teorije filma razširilo, preoblikovalo in formiralo v vrsto različnih
specializacij. Vprašanje vzgoje pogleda (filmske vzgoje) tako ostaja odpr-
to nemara v spremenjeni povezavi s socialno-intelektualnim kontekstom.
Seveda je treba reči in priznati, da je brez filmske vzgoje gotovo mogo-
če shajati; od tega, ali se taka vzgoja izvaja ali ne najbrž ni bistveno odvi-
sen obisk kinematografov, zanimanje mladeži za vsakovrstne avdiovizual-
ne atrakcije itn. Toda vzgoja pogleda se vpisuje v območje kvalitete vzgojno-
izobraževalnega procesa. Način, na katerega so zastavili te stvari v Franciji,
pač priča o kulturnem kontekstu in razviti pedagoški teoriji, ki sta podla-
gi za uvajanje odprtega koncepta, ki naj bi proizvedel učinek rasti kvalitete
francoskega šolstva in lahko posledično vpliva na formiranje ravni družbe-
ne refleksivnosti nasploh. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je mogoča tudi
filmska vzgoja s tradicionalnih in konservativnih izhodišč, kot je npr. mo-
goča državljanska vzgoja, ki bolj poudarja patriotizem in celo nacionalizem
kot pa demokratične naravnanosti. Različne zamisli o vzgajanju »kritič-
nih osebnosti«, ki naj bi jim »končno obliko« dala prav medijska vzgoja z
vsebovano filmsko vzgojo, zamisli o »izboljševanju okusa« učencev itn., v
svoji vrednotno pozitivni drži razkrivajo zamisel o indoktrinaciji. Kaj ta-
kega v primeru filma seveda praktično ne more uspeti, lahko pa preizku-
šanje takih zamisli v šolski praksi diskreditira sam koncept filmske vzgoje.
nacionalne identitete dajejo kratko malo veliko oblasti (na univerzi, na raz-
iskovalnem področju, v območju »kulture« itn.), je teorija filma v Sloveni-
ji še vedno marginalizirana. To je seveda problem druge diskusije na kakem
drugem mestu, vsekakor pa je v tem treba iskati vzroke za slovensko zaosta-
janje tudi na področju koncipiranja in prakticiranja filmske vzgoje na raz-
ličnih ravneh vzgoje in izobraževanja. V času šestdesetih in zgodnjih se-
demdesetih let, ko je Ekran ohranjal rubriko o filmski vzgoji, je to bila pro-
blematika, ki je bila vsebovana v sami teoriji filma, ki je bila takrat (torej v
šestdesetih letih) na pragu semiološke revolucije, po kateri se je samo po-
dročje teorije filma razširilo, preoblikovalo in formiralo v vrsto različnih
specializacij. Vprašanje vzgoje pogleda (filmske vzgoje) tako ostaja odpr-
to nemara v spremenjeni povezavi s socialno-intelektualnim kontekstom.
Seveda je treba reči in priznati, da je brez filmske vzgoje gotovo mogo-
če shajati; od tega, ali se taka vzgoja izvaja ali ne najbrž ni bistveno odvi-
sen obisk kinematografov, zanimanje mladeži za vsakovrstne avdiovizual-
ne atrakcije itn. Toda vzgoja pogleda se vpisuje v območje kvalitete vzgojno-
izobraževalnega procesa. Način, na katerega so zastavili te stvari v Franciji,
pač priča o kulturnem kontekstu in razviti pedagoški teoriji, ki sta podla-
gi za uvajanje odprtega koncepta, ki naj bi proizvedel učinek rasti kvalitete
francoskega šolstva in lahko posledično vpliva na formiranje ravni družbe-
ne refleksivnosti nasploh. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je mogoča tudi
filmska vzgoja s tradicionalnih in konservativnih izhodišč, kot je npr. mo-
goča državljanska vzgoja, ki bolj poudarja patriotizem in celo nacionalizem
kot pa demokratične naravnanosti. Različne zamisli o vzgajanju »kritič-
nih osebnosti«, ki naj bi jim »končno obliko« dala prav medijska vzgoja z
vsebovano filmsko vzgojo, zamisli o »izboljševanju okusa« učencev itn., v
svoji vrednotno pozitivni drži razkrivajo zamisel o indoktrinaciji. Kaj ta-
kega v primeru filma seveda praktično ne more uspeti, lahko pa preizku-
šanje takih zamisli v šolski praksi diskreditira sam koncept filmske vzgoje.
