Page 152 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 152
Vzgoja družbe
interakcijo, ki šele v predvidenem učinku proizvede refleksivnost pogleda.
Taka refleksivnost se nato lahko vpiše v slehernikovo razumevanje družbe-
nega, v dojemanje njegove lastne družbenosti in individualnosti, v njego-
ve »kognitivne zemljevide«, po katerih se sploh orientira v socialnem kon-
tekstu. Glede na to seveda filmska vzgoja ne more funkcionirati na podla-
gi finalističnega koncepta; vsakršna zamisel o proizvodnji (vzgoji) osebno-
sti v okviru tako ali drugače ideološko motivirane konstrukcije subjekta,
jo seveda zanika v njenem pojmu. Kolikor tovrstni pedagoški koncepti, ki
so vladali v razmeroma kratkem času (pravzaprav v večjem obsegu kakega
poldrugega stoletja) obstoja javnega šolstva, ravno v svoji deontološki na-
meri proizvodnje subjekta (kar povzema termin »vzgoje«) pravzaprav te-
žijo k določitvi mesta ciljane osebnosti v družbenem kontekstu, pa vzgoja
pogleda odpira predvsem družbeni prostor za samoidentifikacijo subjekta.
Če s prvega stališča vzgoja predpisuje okus, je le-ta z drugega stališča rela-
tiviziran.
Slovenske težave s pogledom
Filmska vzgoja v Sloveniji nikoli ni bila niti dovolj sistematična niti do-
volj definirana, še zlasti ne v okviru uradno določenih kurikulumov, niti
ni bila ustrezno dimenzionirana glede na druge umetnostne vzgoje, bila pa
je vendarle navzoča – če ne drugače kot problem glede na njeno umestitev
v kurikulum, glede na različne didaktike in ne nazadnje glede na osnovne
koncepte. Gotovo je za toliko njene navzočnosti v vzgojno izobraževalnem
procesu, kot jo je vendarle bilo, včasih tudi na povsem primerljivi ravni z
drugimi državami, treba pripisati nekaterim entuziastom v organizacijah
zunaj šol in v šolah samih. Ekran je v svojih začetkih bil revija, ki je hkra-
ti z uvajanjem sodobne teorije filma na mednarodno primerljivi ravni, ve-
liko pozornost posvečala tudi filmski vzgoji in njenim problemom. Redna
rubrika o filmski vzgoji je bila morda manj predmet pozornosti, kot so bili
drugi prispevki, med katerimi je že bilo mogoče slutiti, da se v mnogih po-
gledih ideološko in tradicionalistično zavrta slovenska humanistika pre-
bija k mednarodnemu dialogu na zanjo nenavadnem interdisciplinarnem
področju teorije filma. Tradicionalna slovenska humanistika, še zlasti pa
nekateri guruji in gurujke slovenske pedagogike, ki so, nekoč z alibijem so-
cializma zaščiteno »vzvišeno in plemenito« pedagoško poslanstvo, po po-
litičnih spremembah hitro preoblekli v ideologijo »celostnosti« in vsakr-
šnih »etosov« in s tem razkrili globoko konservativnost svojih naukov, si
seveda še danes niso na jasnem o pomenu te teorije. Spričo institucionalnih
okvirjev, ki humanističnemu tradicionalizmu v Sloveniji z alibijem zaščite
interakcijo, ki šele v predvidenem učinku proizvede refleksivnost pogleda.
Taka refleksivnost se nato lahko vpiše v slehernikovo razumevanje družbe-
nega, v dojemanje njegove lastne družbenosti in individualnosti, v njego-
ve »kognitivne zemljevide«, po katerih se sploh orientira v socialnem kon-
tekstu. Glede na to seveda filmska vzgoja ne more funkcionirati na podla-
gi finalističnega koncepta; vsakršna zamisel o proizvodnji (vzgoji) osebno-
sti v okviru tako ali drugače ideološko motivirane konstrukcije subjekta,
jo seveda zanika v njenem pojmu. Kolikor tovrstni pedagoški koncepti, ki
so vladali v razmeroma kratkem času (pravzaprav v večjem obsegu kakega
poldrugega stoletja) obstoja javnega šolstva, ravno v svoji deontološki na-
meri proizvodnje subjekta (kar povzema termin »vzgoje«) pravzaprav te-
žijo k določitvi mesta ciljane osebnosti v družbenem kontekstu, pa vzgoja
pogleda odpira predvsem družbeni prostor za samoidentifikacijo subjekta.
Če s prvega stališča vzgoja predpisuje okus, je le-ta z drugega stališča rela-
tiviziran.
Slovenske težave s pogledom
Filmska vzgoja v Sloveniji nikoli ni bila niti dovolj sistematična niti do-
volj definirana, še zlasti ne v okviru uradno določenih kurikulumov, niti
ni bila ustrezno dimenzionirana glede na druge umetnostne vzgoje, bila pa
je vendarle navzoča – če ne drugače kot problem glede na njeno umestitev
v kurikulum, glede na različne didaktike in ne nazadnje glede na osnovne
koncepte. Gotovo je za toliko njene navzočnosti v vzgojno izobraževalnem
procesu, kot jo je vendarle bilo, včasih tudi na povsem primerljivi ravni z
drugimi državami, treba pripisati nekaterim entuziastom v organizacijah
zunaj šol in v šolah samih. Ekran je v svojih začetkih bil revija, ki je hkra-
ti z uvajanjem sodobne teorije filma na mednarodno primerljivi ravni, ve-
liko pozornost posvečala tudi filmski vzgoji in njenim problemom. Redna
rubrika o filmski vzgoji je bila morda manj predmet pozornosti, kot so bili
drugi prispevki, med katerimi je že bilo mogoče slutiti, da se v mnogih po-
gledih ideološko in tradicionalistično zavrta slovenska humanistika pre-
bija k mednarodnemu dialogu na zanjo nenavadnem interdisciplinarnem
področju teorije filma. Tradicionalna slovenska humanistika, še zlasti pa
nekateri guruji in gurujke slovenske pedagogike, ki so, nekoč z alibijem so-
cializma zaščiteno »vzvišeno in plemenito« pedagoško poslanstvo, po po-
litičnih spremembah hitro preoblekli v ideologijo »celostnosti« in vsakr-
šnih »etosov« in s tem razkrili globoko konservativnost svojih naukov, si
seveda še danes niso na jasnem o pomenu te teorije. Spričo institucionalnih
okvirjev, ki humanističnemu tradicionalizmu v Sloveniji z alibijem zaščite
