Page 99 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 99
Zagatnost performativnosti 97
Iz takšne predstavitve je namreč »referencialni« razcep, ki nastopi s
prehodom iz enega prostora (oz. vesolja verovanj) v drugega, očitnejši in
nazornejši.
Lastna imena kot definitne deskripcije
Seveda bi nam kdo lahko očital, da smo pomešali (lastna) imena in de-
finitne deskripcije, ker smo (lastna) imena (»Frumen«) postavili na isto ra-
ven kot definitne deskripcije (Stojkov sosed), ki da referirajo povsem dru-
gače kot (lastna) imena. Vendar pa ne gre za malomarnost iz udobnosti,
temveč za namerno odločitev, ki jo lahko tudi (empirično) utemeljimo.
V filmu Lev na cesti, Raoula Walsha (1952), James Cagney kot krošnjar
v neki podeželski šoli povzroči precejšnjo zmedo, potem pa med njim in
mlado učiteljico (Barbara Hale) steče sledeči dialog:
(28) Ona: Krošnjar ste?
On: Hank Martin sem. Včasih tudi krošnjarim.
Izbrani odlomek je izvrstna ponazoritev t. i. teorije toge reference,
kakršno zastopa Saul Kripke in po kateri ime, lastno ime, ni in ne more biti
okrajšava za snop definitnih deskripcij. Ime Sokrat tako ni in ne more biti
okrajšava ali povzetek definitnih deskripcij največji grški filozof pred Plato-
nom, glavna oseba Platonovih dialogov, grški filozof, ki je storil smrt s trobe-
liko, itn. Ime najprej in predvsem označuje neko konkretno osebo, in to eno-
smiselno, definitna deskripcija lahko pomaga le zamejiti njeno referenco.
Ime je tako nujni designator (enak v vseh možnih svetovih), definitna
deskripcija pa le naključni, ali z drugimi besedami: ni mogoče, da bi Hank
Martin ne bil Hank Martin, povsem mogoče pa je, da bi bil kaj drugega kot
krošnjar – in nadaljevanje filma to tudi dokaže.
Povsem drugačna, skoraj nasprotna – in za naše namere zanimivejša –
pa je teza nekega drugega filma, Človek, ki je ubil Libertyja Valancea, Joh-
na Forda (1962).
V majhno mesto nekje na jugu Združenih držav se na pogreb svojega
prijatelja Toma Doniphona (John Wayne) vrne senator Ransom Stoddardt
(James Stewart), ki je tu začel svojo kariero. Sicer se je bil izšolal za pravni-
ka, a slavo si je pridobil kot človek, ki je ubil Libertyja Valancea, zloglasne-
ga roparja in revolveraša.
Zakaj je tu? Kdo je Tom Doniphon? To sta vprašanji, ki begata uredni-
ka lokalnega časopisa, kajti ime mu ne pove ničesar, od senatorja zahteva
Iz takšne predstavitve je namreč »referencialni« razcep, ki nastopi s
prehodom iz enega prostora (oz. vesolja verovanj) v drugega, očitnejši in
nazornejši.
Lastna imena kot definitne deskripcije
Seveda bi nam kdo lahko očital, da smo pomešali (lastna) imena in de-
finitne deskripcije, ker smo (lastna) imena (»Frumen«) postavili na isto ra-
ven kot definitne deskripcije (Stojkov sosed), ki da referirajo povsem dru-
gače kot (lastna) imena. Vendar pa ne gre za malomarnost iz udobnosti,
temveč za namerno odločitev, ki jo lahko tudi (empirično) utemeljimo.
V filmu Lev na cesti, Raoula Walsha (1952), James Cagney kot krošnjar
v neki podeželski šoli povzroči precejšnjo zmedo, potem pa med njim in
mlado učiteljico (Barbara Hale) steče sledeči dialog:
(28) Ona: Krošnjar ste?
On: Hank Martin sem. Včasih tudi krošnjarim.
Izbrani odlomek je izvrstna ponazoritev t. i. teorije toge reference,
kakršno zastopa Saul Kripke in po kateri ime, lastno ime, ni in ne more biti
okrajšava za snop definitnih deskripcij. Ime Sokrat tako ni in ne more biti
okrajšava ali povzetek definitnih deskripcij največji grški filozof pred Plato-
nom, glavna oseba Platonovih dialogov, grški filozof, ki je storil smrt s trobe-
liko, itn. Ime najprej in predvsem označuje neko konkretno osebo, in to eno-
smiselno, definitna deskripcija lahko pomaga le zamejiti njeno referenco.
Ime je tako nujni designator (enak v vseh možnih svetovih), definitna
deskripcija pa le naključni, ali z drugimi besedami: ni mogoče, da bi Hank
Martin ne bil Hank Martin, povsem mogoče pa je, da bi bil kaj drugega kot
krošnjar – in nadaljevanje filma to tudi dokaže.
Povsem drugačna, skoraj nasprotna – in za naše namere zanimivejša –
pa je teza nekega drugega filma, Človek, ki je ubil Libertyja Valancea, Joh-
na Forda (1962).
V majhno mesto nekje na jugu Združenih držav se na pogreb svojega
prijatelja Toma Doniphona (John Wayne) vrne senator Ransom Stoddardt
(James Stewart), ki je tu začel svojo kariero. Sicer se je bil izšolal za pravni-
ka, a slavo si je pridobil kot človek, ki je ubil Libertyja Valancea, zloglasne-
ga roparja in revolveraša.
Zakaj je tu? Kdo je Tom Doniphon? To sta vprašanji, ki begata uredni-
ka lokalnega časopisa, kajti ime mu ne pove ničesar, od senatorja zahteva
