Page 103 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 103
Zagatnost performativnosti 101
Tako bi tudi našo formulo govornega dejanja lahko dokončno dopol-
nili v:
shema XIV
kar pomeni, da je razumljiva ilokucijska moč (F’) (lahko) drugačna od in-
tendirane (F), doseženi perlokucijski učinek (q’) pa drugačen od predvide-
nega (q).
Ko smo v začetku poglavja vpeljali mentalne prostore, smo poskuša-
li hipotezo o »(možni) nevsebovanosti elementov vsebovanega prostora«
pojasniti s fiktivnim primerom, v preteklem letu pa nas je konkretna druž-
bena stvarnost oskrbela s primerom, ki ima neprimerno večjo »socialno-
empirično« kredibilnost. Seveda gre ponovno za proces proti »četverici«
in za »dialog«, ki ga je med predsedstvom SR Slovenije in Odborom za za-
Kar je v obeh primerih odločilno, je, da definitni deskripciji ne napotujeta na posameznika, tem-
več na vlogi. Če imamo R (= »realnost« govorca) in M (= Georges misli), potem imamo opra-
viti s šestimi vlogami:
RM
f = šef države in ustreznik f ’
g = predsednik in ustreznik g’
k = kralj in ustreznik k’
V R velja f = g,
v M f ’ = k‘, medtem ko k v R sploh nima vrednosti.
Če imamo vrednosti:
P = se menja vsakih sedem let,
Q = se menja vsakih trideset let,
ki dajo:
P (g’) velja v M za (33)
in
Q(f ’) velja v M za (34),
lahko iz ekvivalence f ’ = k’, ki velja v M, izpeljemo Q(k’) velja v M, iz česar pa ne sledi – in to
je tisto, kar je pomembno –, da sta f ’ in k’ identični vlogi. To bi nas pripeljalo do naslednje in-
terpretacije izjave (34):
(35) Georges misli, da se kralj menja vsakih sedem let,
ki pa jo onemogočajo prav pragmatični parametri (na primer Georgesovo poznavanje aktual-
nega francoskega političnega sistema).
Tako bi tudi našo formulo govornega dejanja lahko dokončno dopol-
nili v:
shema XIV
kar pomeni, da je razumljiva ilokucijska moč (F’) (lahko) drugačna od in-
tendirane (F), doseženi perlokucijski učinek (q’) pa drugačen od predvide-
nega (q).
Ko smo v začetku poglavja vpeljali mentalne prostore, smo poskuša-
li hipotezo o »(možni) nevsebovanosti elementov vsebovanega prostora«
pojasniti s fiktivnim primerom, v preteklem letu pa nas je konkretna druž-
bena stvarnost oskrbela s primerom, ki ima neprimerno večjo »socialno-
empirično« kredibilnost. Seveda gre ponovno za proces proti »četverici«
in za »dialog«, ki ga je med predsedstvom SR Slovenije in Odborom za za-
Kar je v obeh primerih odločilno, je, da definitni deskripciji ne napotujeta na posameznika, tem-
več na vlogi. Če imamo R (= »realnost« govorca) in M (= Georges misli), potem imamo opra-
viti s šestimi vlogami:
RM
f = šef države in ustreznik f ’
g = predsednik in ustreznik g’
k = kralj in ustreznik k’
V R velja f = g,
v M f ’ = k‘, medtem ko k v R sploh nima vrednosti.
Če imamo vrednosti:
P = se menja vsakih sedem let,
Q = se menja vsakih trideset let,
ki dajo:
P (g’) velja v M za (33)
in
Q(f ’) velja v M za (34),
lahko iz ekvivalence f ’ = k’, ki velja v M, izpeljemo Q(k’) velja v M, iz česar pa ne sledi – in to
je tisto, kar je pomembno –, da sta f ’ in k’ identični vlogi. To bi nas pripeljalo do naslednje in-
terpretacije izjave (34):
(35) Georges misli, da se kralj menja vsakih sedem let,
ki pa jo onemogočajo prav pragmatični parametri (na primer Georgesovo poznavanje aktual-
nega francoskega političnega sistema).
