Page 118 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 118
Od performativa do govornih dejanj
Če jo natanko pretresemo, namreč ni več povsem jasno, ali sploh gre za
performativ. Razumemo jo namreč lahko na dva načina:
a) kot izjavo, ki istočasno izvrši tudi dejanje, ki ga imenuje (torej kot
performativ);
b) kot izjavo, ki (na primer kot odgovor na vprašanje »Kaj delaš?«) le
opisuje dejanje, ki ga izvršuje oz. ga že dalj časa poskuša (očitno neuspešno)
izvršiti (torej kot konstativ).
Če nič drugega, nas lekcija performativnega prefiksa kot interpretacijske-
ga postulata uči, da moramo, preden se odločimo, ali gre za performativ ali
za ilokucijsko dejanje – in če gre za ilokucijsko dejanje, za kakšno ilokucij-
sko dejanje gre – rekonstruirati izjavljalne pogoje dane izjave.
Ta lekcija je za slovenščino toliko nujnejša, ker ima glagol »obljubiti«
(pa tudi številni drugi) v slovenščini dve različici:
(16) Obljubim (dovršno)
in
(17) Obljubljam (nedovršno).
Če naj ju interpretiramo strogo v paradigmi dovršno/ nedovršno, po-
tem moramo reči, da tisti, ki je uporabil obliko Obljubljam, pač (še) ni
obljubil – tako kot tisti, ki »teče«, še ni pritekel (na cilj), tisti, ki »jé« pa
še ni pojedel –, toliko manj, ker je imel na razpolago tudi dovršno obliko,
Obljubim.
Zakaj je nujno vsakič znova rekonstruirati izjavljalne pogoje, si bomo to-
rej natančneje ogledali prav na »slovenskem primeru«.
Če jo natanko pretresemo, namreč ni več povsem jasno, ali sploh gre za
performativ. Razumemo jo namreč lahko na dva načina:
a) kot izjavo, ki istočasno izvrši tudi dejanje, ki ga imenuje (torej kot
performativ);
b) kot izjavo, ki (na primer kot odgovor na vprašanje »Kaj delaš?«) le
opisuje dejanje, ki ga izvršuje oz. ga že dalj časa poskuša (očitno neuspešno)
izvršiti (torej kot konstativ).
Če nič drugega, nas lekcija performativnega prefiksa kot interpretacijske-
ga postulata uči, da moramo, preden se odločimo, ali gre za performativ ali
za ilokucijsko dejanje – in če gre za ilokucijsko dejanje, za kakšno ilokucij-
sko dejanje gre – rekonstruirati izjavljalne pogoje dane izjave.
Ta lekcija je za slovenščino toliko nujnejša, ker ima glagol »obljubiti«
(pa tudi številni drugi) v slovenščini dve različici:
(16) Obljubim (dovršno)
in
(17) Obljubljam (nedovršno).
Če naj ju interpretiramo strogo v paradigmi dovršno/ nedovršno, po-
tem moramo reči, da tisti, ki je uporabil obliko Obljubljam, pač (še) ni
obljubil – tako kot tisti, ki »teče«, še ni pritekel (na cilj), tisti, ki »jé« pa
še ni pojedel –, toliko manj, ker je imel na razpolago tudi dovršno obliko,
Obljubim.
Zakaj je nujno vsakič znova rekonstruirati izjavljalne pogoje, si bomo to-
rej natančneje ogledali prav na »slovenskem primeru«.
