Page 117 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 117
Zagatnost performativnosti 115
ne morda (le) za pragmatični postulat, temveč da gre predvsem za inter-
pretacijski postulat. Kaj to pomeni?
Empirično dejstvo je, da strukture najvišjega stavka:
v površinski strukturi (če naj pristanemo na delitev generativne gramati-
ke) ne zasledimo ali vsaj zelo redko. Njegova postulacija torej ni stvar em-
pirične nujnosti, ki je (namreč empirična nujnost) tudi v najboljšem pri-
meru lahko le posplošitev nekega prevladujočega pojava. Če takšno struk-
turo postuliramo na abstraktnem nivoju globinske strukture to preprosto
pomeni, da šele z njeno pomočjo lahko smiselno interpretiramo stavke (in iz-
jave) površinske strukture, stavke (in izjave) običajnega, navadnega, vsakda-
njega govora.
To pa daje nov in drugačen pomen tudi vlogi performativnega prefi-
ksa kot kazalca ilokucijske moči izjave. V prejšnjih poglavjih smo mu odre-
kli tako rekoč sleherno možnost, da bi kot uvajalec t. i. eksplicitnih perfor-
mativov lahko povedal kar koli odločilnega o njihovi ilokucijski moči. Per-
formativ in ilokucijsko dejanje, smo rekli, nista dve modaliteti istega kon-
cepta, temveč dva različna koncepta. Performativ je tisti, ki je zamejen z
družbenimi, zunajjezikovnimi konvencijami, ki tudi zagotavljajo njegovo
uspešnost, pri ilokucijskem dejanju pa so konvencionalna le sredstva, nje-
gova ilokucijska moč pa je v najboljšem primeru odvisna od poslušalčeve-
ga oz. sogovorčevega zapopadenja kompleksne igre intenc, s pomočjo kate-
re mu skušamo »dati vedeti« za kakšno ilokucijsko moč gre, v najslabšem
primeru pa od sogovornikove »napačne« ocene situacije, v kateri smo iz-
javo izrekli.
Lekcija performativnega prefiksa kot elementa globinske strukture
nam lahko pomaga to distinkcijo še zaostriti. Oglejmo si izjavo, ki bi jo v
skladu s tradicionalnimi definicijami performativa morali opredeliti kot
performativ:
(15) Obljubljam, da se bom pridno učil.
ne morda (le) za pragmatični postulat, temveč da gre predvsem za inter-
pretacijski postulat. Kaj to pomeni?
Empirično dejstvo je, da strukture najvišjega stavka:
v površinski strukturi (če naj pristanemo na delitev generativne gramati-
ke) ne zasledimo ali vsaj zelo redko. Njegova postulacija torej ni stvar em-
pirične nujnosti, ki je (namreč empirična nujnost) tudi v najboljšem pri-
meru lahko le posplošitev nekega prevladujočega pojava. Če takšno struk-
turo postuliramo na abstraktnem nivoju globinske strukture to preprosto
pomeni, da šele z njeno pomočjo lahko smiselno interpretiramo stavke (in iz-
jave) površinske strukture, stavke (in izjave) običajnega, navadnega, vsakda-
njega govora.
To pa daje nov in drugačen pomen tudi vlogi performativnega prefi-
ksa kot kazalca ilokucijske moči izjave. V prejšnjih poglavjih smo mu odre-
kli tako rekoč sleherno možnost, da bi kot uvajalec t. i. eksplicitnih perfor-
mativov lahko povedal kar koli odločilnega o njihovi ilokucijski moči. Per-
formativ in ilokucijsko dejanje, smo rekli, nista dve modaliteti istega kon-
cepta, temveč dva različna koncepta. Performativ je tisti, ki je zamejen z
družbenimi, zunajjezikovnimi konvencijami, ki tudi zagotavljajo njegovo
uspešnost, pri ilokucijskem dejanju pa so konvencionalna le sredstva, nje-
gova ilokucijska moč pa je v najboljšem primeru odvisna od poslušalčeve-
ga oz. sogovorčevega zapopadenja kompleksne igre intenc, s pomočjo kate-
re mu skušamo »dati vedeti« za kakšno ilokucijsko moč gre, v najslabšem
primeru pa od sogovornikove »napačne« ocene situacije, v kateri smo iz-
javo izrekli.
Lekcija performativnega prefiksa kot elementa globinske strukture
nam lahko pomaga to distinkcijo še zaostriti. Oglejmo si izjavo, ki bi jo v
skladu s tradicionalnimi definicijami performativa morali opredeliti kot
performativ:
(15) Obljubljam, da se bom pridno učil.
