Page 116 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 116
Od performativa do govornih dejanj
kucijo in perlokucijo uporablja tudi Austin, namreč poročanje v odvisnem
govoru. Če želimo, na primer, poročati o neki izjavi, ki je »padla« v raz-
govoru med A in B, lahko to namreč storimo le tako, da to izjavo prefiksi-
ramo z nekim splošnim (abstraktnim?) glagolom tipa: Rekel je …, Trdil je
… ipd.
Performativna hipoteza kot interpretacijska hipoteza
To so, kot smo že omenili, sintaktični argumenti v prid točke (a). Za te-
orijo vesolj verovanj pa je veliko bolj zanimiva točka (b), namreč struktura
tega najvišjega stavka globinske strukture: če vsak najvišji stavek globinske
strukture vsebuje subjekt, ki referira na govorca, in posredni objekt, ki re-
ferira na sogovorca, potem te lastnosti – pač v skladu s standardno pretvor-
beno metodologijo – ni potrebno zapisovati v globinsko strukturo vsake-
ga stavka, temveč jo lahko opredelimo kot občo slovnično zahtevo/ omeji-
tev.8 Če zagovorniki performativne hipoteze subjekt, ki zaznamuje govor-
ca, in indirektni objekt, ki zaznamuje sogovorca, kljub temu vpisujejo v sle-
herno globinsko strukturo, jih morajo pri tem potemtakem voditi drugač-
ni, ne sintaktični vzgibi.
Pri jaz in ti9 ter uporabi performativnega glagola jezikovne komuni-
kacije v globinski strukturi slehernega stavka je pač smiselno vztrajati le
ob predpostavki vesolj verovanj, v katerih se vednost in z njo povezane re-
sničnostne vrednosti (torej »aktualno« vesolje verovanj) neprestano spre-
minjajo. Vsakič znova poudarjati, da sem jaz tisti, ki tebi nekaj pripove-
dujem, pač mora pomeniti:
a) da se zavedam, da se moja resnica (lahko) razlikuje od neke »obče«,
splošno sprejete resnice in da na to pristajam (da imam za to razlikovanje
razloge, ki so moji razlogi);
b) da se zavedam in pristajam na to, da se moja verovanja in prepriča-
nja (lahko) razlikujejo od tvojih in da to v svojem »konverzacijskem pri-
spevku«, kot bi rekel Grice, tudi upoštevam.
Pomembnost in lepota hipoteze o najvišjem stavku, katerega ele-
menti zaznamujejo govorca, sogovorca in glagol jezikovne komunika-
cije, je tudi v tem, da ga teorija performativne hipoteze postavlja v ab-
straktno globinsko strukturo, kar ne pomeni le, da gre za semantični in
8 G. Gazdar, On Performative Sentences, v: Semantikos 3/1 (1976), 42.
9 S simplističnostjo predpostavke, po kateri jaz vedno referira na govorca, ti pa na sogovorca, se
bomo podrobneje pozabavali v zadnjem poglavju. Zaenkrat nas zanimata le plodnost nastavkov,
ki jih ponuja teorija performativne hipoteze, in možnost njihove uporabe v drugačnem koncep-
tualnem polju.
kucijo in perlokucijo uporablja tudi Austin, namreč poročanje v odvisnem
govoru. Če želimo, na primer, poročati o neki izjavi, ki je »padla« v raz-
govoru med A in B, lahko to namreč storimo le tako, da to izjavo prefiksi-
ramo z nekim splošnim (abstraktnim?) glagolom tipa: Rekel je …, Trdil je
… ipd.
Performativna hipoteza kot interpretacijska hipoteza
To so, kot smo že omenili, sintaktični argumenti v prid točke (a). Za te-
orijo vesolj verovanj pa je veliko bolj zanimiva točka (b), namreč struktura
tega najvišjega stavka globinske strukture: če vsak najvišji stavek globinske
strukture vsebuje subjekt, ki referira na govorca, in posredni objekt, ki re-
ferira na sogovorca, potem te lastnosti – pač v skladu s standardno pretvor-
beno metodologijo – ni potrebno zapisovati v globinsko strukturo vsake-
ga stavka, temveč jo lahko opredelimo kot občo slovnično zahtevo/ omeji-
tev.8 Če zagovorniki performativne hipoteze subjekt, ki zaznamuje govor-
ca, in indirektni objekt, ki zaznamuje sogovorca, kljub temu vpisujejo v sle-
herno globinsko strukturo, jih morajo pri tem potemtakem voditi drugač-
ni, ne sintaktični vzgibi.
Pri jaz in ti9 ter uporabi performativnega glagola jezikovne komuni-
kacije v globinski strukturi slehernega stavka je pač smiselno vztrajati le
ob predpostavki vesolj verovanj, v katerih se vednost in z njo povezane re-
sničnostne vrednosti (torej »aktualno« vesolje verovanj) neprestano spre-
minjajo. Vsakič znova poudarjati, da sem jaz tisti, ki tebi nekaj pripove-
dujem, pač mora pomeniti:
a) da se zavedam, da se moja resnica (lahko) razlikuje od neke »obče«,
splošno sprejete resnice in da na to pristajam (da imam za to razlikovanje
razloge, ki so moji razlogi);
b) da se zavedam in pristajam na to, da se moja verovanja in prepriča-
nja (lahko) razlikujejo od tvojih in da to v svojem »konverzacijskem pri-
spevku«, kot bi rekel Grice, tudi upoštevam.
Pomembnost in lepota hipoteze o najvišjem stavku, katerega ele-
menti zaznamujejo govorca, sogovorca in glagol jezikovne komunika-
cije, je tudi v tem, da ga teorija performativne hipoteze postavlja v ab-
straktno globinsko strukturo, kar ne pomeni le, da gre za semantični in
8 G. Gazdar, On Performative Sentences, v: Semantikos 3/1 (1976), 42.
9 S simplističnostjo predpostavke, po kateri jaz vedno referira na govorca, ti pa na sogovorca, se
bomo podrobneje pozabavali v zadnjem poglavju. Zaenkrat nas zanimata le plodnost nastavkov,
ki jih ponuja teorija performativne hipoteze, in možnost njihove uporabe v drugačnem koncep-
tualnem polju.
