Page 107 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 107
Zagatnost performativnosti 105
hovega vesolja verovanj. Vse, kar je v danih okoliščinah predsedstvo lahko
naredilo,22 je bila izpostavitev meje med vesolji verovanj: govorilo in sklepa-
lo je tako, kot da bi bile premise na obeh straneh enake, in računalo na ab-
surden učinek. Zato Odbor lahko povsem legitimno reče, da je predsed-
stvo SR Slovenije s svojo izjavo dalo vedeti (dalo vedeti, ne pa tudi eksplici-
tno povedalo), da z dokumentom ni vse v redu.
Z drugimi besedami in bolj natančno: prav zato, ker vesolje verovanj
predsedstva SR Slovenije poseduje (vsaj) en element (informacijo) več, se
Odbor mora in lahko posluži le griceovskega sklepanja po pragmatični im-
plikaturi, kar pa pomeni, da o vzroku lahko sodi le po njegovih učinkih.
Vesolja verovanj in eksplicitni performativi
To nas znova vrača na problem govornih dejanj in ilokucijske moči.
Ugotovili smo, da je ilokucijska moč izjave oz. njeno razumetje (v nekih
danih okoliščinah) vedno stvar poslušalca oz. sogovorca, ne glede na mo-
rebitni performativni prefiks, ki naj bi jo (neodvisno od poslušalca) »eks-
pliciral« in s tem izjavljanje že vpisoval v izjavo oz. sleherno izjavljanje zva-
jal na samo izjavo.
Vesolja verovanj in mentalni prostori pa nam kažejo, da bi se problema
interpretacije »eksplicitnih performativov« in performativnega prefiksa
lahko lotili tudi drugače: da namreč pri performativnem prefiksu morda
ne gre (toliko) za eksplikacijo ilokucijske moči, s katero želi govorec delova-
ti na poslušalca – ilokucijske moči, ki naj jo poslušalec sprejme kot ilokucij-
sko moč dane izjave – kot za kazalec strukturiranosti (in omejenosti) men-
talnega prostora (in z njim vesolja verovanj), iz katerega prihaja.
Parentetični glagoli lahko v tem primeru, prav zaradi svoje neortodo-
ksne (para)performativnosti, služijo kot interpretacijska paradigma: Mi-
slim, da … in podobni uvajalci mentalnih prostorov oz. vesolj verovanj
morda res nakazujejo in opozarjajo (le?) na pragmatično vrednost v izja-
vi vsebovane propozicije. Toda, ali je v primeru, ko Mislim, da … pomeni
ločitev vzroka in/od posledice (učinka), celo skritje vzroka pred posledico
(učinkom), ali je v tem primeru opozorilo na pragmatično vrednost izjave
res marginalno in ga lahko brez škode opustimo?
Če naj iz povedanega potegnemo vse konsekvence, potem moramo na
vprašanje seveda odgovoriti nikalno, in še več: če izhajamo iz predpostav-
ke mentalnih prostorov oz. vesolj verovanj moramo predpostaviti, da ima-
jo (vsaj virtualno) takšne kazalce strukturiranosti mentalnih prostorov vse
22 Naša interpretacija je politično bona fide seveda iz povsem metodoloških razlogov.
hovega vesolja verovanj. Vse, kar je v danih okoliščinah predsedstvo lahko
naredilo,22 je bila izpostavitev meje med vesolji verovanj: govorilo in sklepa-
lo je tako, kot da bi bile premise na obeh straneh enake, in računalo na ab-
surden učinek. Zato Odbor lahko povsem legitimno reče, da je predsed-
stvo SR Slovenije s svojo izjavo dalo vedeti (dalo vedeti, ne pa tudi eksplici-
tno povedalo), da z dokumentom ni vse v redu.
Z drugimi besedami in bolj natančno: prav zato, ker vesolje verovanj
predsedstva SR Slovenije poseduje (vsaj) en element (informacijo) več, se
Odbor mora in lahko posluži le griceovskega sklepanja po pragmatični im-
plikaturi, kar pa pomeni, da o vzroku lahko sodi le po njegovih učinkih.
Vesolja verovanj in eksplicitni performativi
To nas znova vrača na problem govornih dejanj in ilokucijske moči.
Ugotovili smo, da je ilokucijska moč izjave oz. njeno razumetje (v nekih
danih okoliščinah) vedno stvar poslušalca oz. sogovorca, ne glede na mo-
rebitni performativni prefiks, ki naj bi jo (neodvisno od poslušalca) »eks-
pliciral« in s tem izjavljanje že vpisoval v izjavo oz. sleherno izjavljanje zva-
jal na samo izjavo.
Vesolja verovanj in mentalni prostori pa nam kažejo, da bi se problema
interpretacije »eksplicitnih performativov« in performativnega prefiksa
lahko lotili tudi drugače: da namreč pri performativnem prefiksu morda
ne gre (toliko) za eksplikacijo ilokucijske moči, s katero želi govorec delova-
ti na poslušalca – ilokucijske moči, ki naj jo poslušalec sprejme kot ilokucij-
sko moč dane izjave – kot za kazalec strukturiranosti (in omejenosti) men-
talnega prostora (in z njim vesolja verovanj), iz katerega prihaja.
Parentetični glagoli lahko v tem primeru, prav zaradi svoje neortodo-
ksne (para)performativnosti, služijo kot interpretacijska paradigma: Mi-
slim, da … in podobni uvajalci mentalnih prostorov oz. vesolj verovanj
morda res nakazujejo in opozarjajo (le?) na pragmatično vrednost v izja-
vi vsebovane propozicije. Toda, ali je v primeru, ko Mislim, da … pomeni
ločitev vzroka in/od posledice (učinka), celo skritje vzroka pred posledico
(učinkom), ali je v tem primeru opozorilo na pragmatično vrednost izjave
res marginalno in ga lahko brez škode opustimo?
Če naj iz povedanega potegnemo vse konsekvence, potem moramo na
vprašanje seveda odgovoriti nikalno, in še več: če izhajamo iz predpostav-
ke mentalnih prostorov oz. vesolj verovanj moramo predpostaviti, da ima-
jo (vsaj virtualno) takšne kazalce strukturiranosti mentalnih prostorov vse
22 Naša interpretacija je politično bona fide seveda iz povsem metodoloških razlogov.
