Page 111 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 111
Zagatnost performativnosti 109
Parentetični glagoli naj bi bili transparentni, kar pomeni, da njihovo
umanjkanje na mestu glavnega stavka ne spremeni bistveno izjave, ki jo
uvajajo. Na primer, Mislim …, v:
(6) Mislim, da se bo vreme spremenilo,
je transparenten glede na odvisnik, saj je ta zatrjen, kot da bi bil izjavljen sa-
mostojno, in ne podrejeno Mislim …
Lyonsova hipoteza
Zdi se torej, da je podredje tako v (5) kot v (6) le navidezno. Trdim … in
Mislim … sta le navidezno glavna stavka, dejansko pa igrata to vlogo na vi-
dez podrejena stavka Zemlja je okrogla in Vreme se bo spremenilo.
Takšno rešitev za transparentne performativne prefikse predlaga na
primer Lyons,2 uporabljajoč koncepta generativno-transformacijske (tvor-
beno-pretvorbene) slovnice: površinsko in globinsko strukturo.
Neki performativni prefiks je transparenten, torej umankljiv, če in
samo če eksplicitni performativ, katerega »uvodni« del ta prefiks predsta-
vlja, kot del že vsebuje primarni performativ.
Eksplicitni performativ torej dobimo, če primarnemu performativu
prefiksiramo nekakšen kvazikomentar, ki eksplicira njegovo izjavljalno
moč. Takšen prefiks pa nikakor ni glavni stavek, nasprotno. Vzemimo iz-
javo
(7) Trdim, da sem nedolžen.
Če privzamemo Lyonsovo hipotezo, je glavni stavek Nedolžen sem, Trdim
pa le pragmatični operator, brez katerega lahko primarni performativ prav
tako dobro shaja.
Za podredje naj bi šlo le v površinski strukturi, v globinski strukturi pa
bi bila stavka jukstaponirana: da površinske strukture, na primer da v izja-
vi (6), bi bil tako le nekakšen ekspletivni da, nekakšno mašilo oz. sintaktič-
ni tampon, njuna odvisnost oz. podrejenost v površinski strukturi pa po-
sledica aplikacije transformacijskega pravila na v globinski strukturi juks-
taponirana stavka.
Rossova hipoteza
Mnogo radikalnejša v svoji predpostavki je teorija »performativne hi-
poteze«. Če Lyonsova hipoteza performativni prefiks »degradira« na ra-
2 J. Lyons, Semantics, Cambridge 1977, 782.
Parentetični glagoli naj bi bili transparentni, kar pomeni, da njihovo
umanjkanje na mestu glavnega stavka ne spremeni bistveno izjave, ki jo
uvajajo. Na primer, Mislim …, v:
(6) Mislim, da se bo vreme spremenilo,
je transparenten glede na odvisnik, saj je ta zatrjen, kot da bi bil izjavljen sa-
mostojno, in ne podrejeno Mislim …
Lyonsova hipoteza
Zdi se torej, da je podredje tako v (5) kot v (6) le navidezno. Trdim … in
Mislim … sta le navidezno glavna stavka, dejansko pa igrata to vlogo na vi-
dez podrejena stavka Zemlja je okrogla in Vreme se bo spremenilo.
Takšno rešitev za transparentne performativne prefikse predlaga na
primer Lyons,2 uporabljajoč koncepta generativno-transformacijske (tvor-
beno-pretvorbene) slovnice: površinsko in globinsko strukturo.
Neki performativni prefiks je transparenten, torej umankljiv, če in
samo če eksplicitni performativ, katerega »uvodni« del ta prefiks predsta-
vlja, kot del že vsebuje primarni performativ.
Eksplicitni performativ torej dobimo, če primarnemu performativu
prefiksiramo nekakšen kvazikomentar, ki eksplicira njegovo izjavljalno
moč. Takšen prefiks pa nikakor ni glavni stavek, nasprotno. Vzemimo iz-
javo
(7) Trdim, da sem nedolžen.
Če privzamemo Lyonsovo hipotezo, je glavni stavek Nedolžen sem, Trdim
pa le pragmatični operator, brez katerega lahko primarni performativ prav
tako dobro shaja.
Za podredje naj bi šlo le v površinski strukturi, v globinski strukturi pa
bi bila stavka jukstaponirana: da površinske strukture, na primer da v izja-
vi (6), bi bil tako le nekakšen ekspletivni da, nekakšno mašilo oz. sintaktič-
ni tampon, njuna odvisnost oz. podrejenost v površinski strukturi pa po-
sledica aplikacije transformacijskega pravila na v globinski strukturi juks-
taponirana stavka.
Rossova hipoteza
Mnogo radikalnejša v svoji predpostavki je teorija »performativne hi-
poteze«. Če Lyonsova hipoteza performativni prefiks »degradira« na ra-
2 J. Lyons, Semantics, Cambridge 1977, 782.
