Page 106 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 106
Od performativa do govornih dejanj
2. Nadalje ne sme biti dvoma, da X ve ali misli, da je q nujen zato, da bi
samo dejstvo, da trdi p, ne bilo v nasprotju s predpostavko 1.
3. Govorec misli (in pričakuje), da sogovornik misli, da on, govorec,
res tako misli, da je sogovornik torej sposoben izpeljati sklep, da je pogoj 2
povsem nujen.21
Sklepanje Odbora je torej eksemplarično:
a) Predsedstvo SR Slovenije je izjavilo, da p (»Odbor sili predsedstvo
SR Slovenije v konflikt, ki ne bi koristil uveljavljanju interesov SR Slove-
nije«).
b) Nobenega razloga ni, da bi predpostavljali, da predsedstvo ne rav-
na v skladu s konverzacijskimi pravili oz. v skladu s kooperacijskim prin-
cipom (»Naj bo vaš konverzacijski prispevek takšen, da bo po namenu ali
smeri pogovora, v katerega ste vpleteni, ustrezal stopnji pogovora, na kate-
ri se nahajate.«).
c) Potemtakem ne bi moglo ravnati, kakor ravna, (namreč, da trdi p),
če ne bi želelo implicirati, da q (»Dokument je protiustaven in protizako-
nit.«).
č) Predsedstvo ve, da vemo, da p implicira q.
d) Predsedstvo ni storilo ničesar, da bi nas odvrnilo od implikacije q.
e) Predsedstvo torej želi, da mislimo, da q.
Potemtakem: predsedstvo je impliciralo, da q (da je sporni dokument
protiustaven in protizakonit).
To pa še ni vse!
Iz opisanega oz. rekonstruiranega postopka sklepanja je razvidno, da je
pri svojem ravnanju predsedstvo SR Slovenije imelo (vsaj eno) informaci-
jo več (torej (vsaj) element več v svojem vesolju verovanj) kot Odbor za var-
stvo človekovih pravic. Nikakor ni namreč jasno, in predsedstvo SRS tega v
svojem sporočilu nikjer eksplicitno ne pove, zakaj naj bi zavzemanje za spo-
štovanje ustavnosti in zakonitosti škodovalo interesom SR Slovenije in celo
obtožencem samim. Predsedstvo SRS je do tako absurdnega sklepa lahko
prišlo le, če je pri svojem sklepanju posedovalo dodatne informacije, infor-
macije, ki so bile Odboru nedostopne. Seveda pa potem lahko o »absur-
dnem sklepu« predsedstva govorimo le iz prostora oz. vesolja verovanj, ki
ni vesolje verovanj predsedstva SRS: člani predsedstva SRS so pač imeli na
voljo tisti dodatni element, tisto informacijo, ki njihovemu sklepu (za njih)
odvzema karakter absurdnosti, absurden je lahko le za nekoga, ki ne deli nji-
21 Glej str. 69–70, pa tudi, H. P. Grice, Logic and Conversation, v: Syntax and Semantics 3, 49–50.
2. Nadalje ne sme biti dvoma, da X ve ali misli, da je q nujen zato, da bi
samo dejstvo, da trdi p, ne bilo v nasprotju s predpostavko 1.
3. Govorec misli (in pričakuje), da sogovornik misli, da on, govorec,
res tako misli, da je sogovornik torej sposoben izpeljati sklep, da je pogoj 2
povsem nujen.21
Sklepanje Odbora je torej eksemplarično:
a) Predsedstvo SR Slovenije je izjavilo, da p (»Odbor sili predsedstvo
SR Slovenije v konflikt, ki ne bi koristil uveljavljanju interesov SR Slove-
nije«).
b) Nobenega razloga ni, da bi predpostavljali, da predsedstvo ne rav-
na v skladu s konverzacijskimi pravili oz. v skladu s kooperacijskim prin-
cipom (»Naj bo vaš konverzacijski prispevek takšen, da bo po namenu ali
smeri pogovora, v katerega ste vpleteni, ustrezal stopnji pogovora, na kate-
ri se nahajate.«).
c) Potemtakem ne bi moglo ravnati, kakor ravna, (namreč, da trdi p),
če ne bi želelo implicirati, da q (»Dokument je protiustaven in protizako-
nit.«).
č) Predsedstvo ve, da vemo, da p implicira q.
d) Predsedstvo ni storilo ničesar, da bi nas odvrnilo od implikacije q.
e) Predsedstvo torej želi, da mislimo, da q.
Potemtakem: predsedstvo je impliciralo, da q (da je sporni dokument
protiustaven in protizakonit).
To pa še ni vse!
Iz opisanega oz. rekonstruiranega postopka sklepanja je razvidno, da je
pri svojem ravnanju predsedstvo SR Slovenije imelo (vsaj eno) informaci-
jo več (torej (vsaj) element več v svojem vesolju verovanj) kot Odbor za var-
stvo človekovih pravic. Nikakor ni namreč jasno, in predsedstvo SRS tega v
svojem sporočilu nikjer eksplicitno ne pove, zakaj naj bi zavzemanje za spo-
štovanje ustavnosti in zakonitosti škodovalo interesom SR Slovenije in celo
obtožencem samim. Predsedstvo SRS je do tako absurdnega sklepa lahko
prišlo le, če je pri svojem sklepanju posedovalo dodatne informacije, infor-
macije, ki so bile Odboru nedostopne. Seveda pa potem lahko o »absur-
dnem sklepu« predsedstva govorimo le iz prostora oz. vesolja verovanj, ki
ni vesolje verovanj predsedstva SRS: člani predsedstva SRS so pač imeli na
voljo tisti dodatni element, tisto informacijo, ki njihovemu sklepu (za njih)
odvzema karakter absurdnosti, absurden je lahko le za nekoga, ki ne deli nji-
21 Glej str. 69–70, pa tudi, H. P. Grice, Logic and Conversation, v: Syntax and Semantics 3, 49–50.
