Page 112 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 112
Od performativa do govornih dejanj
ven pragmatičnega operatorja, ki je v globinski strukturi »dejanskemu«
glavnemu stavku v najboljšem primeru lahko le jukstaponiran, pa perfor-
mativna hipoteza performativni prefiks predpostavi slehernemu stavku S, in
to v stavku, ki je S v globinski strukturi nadrejen.
Postavke performativne hipoteze bi v najmočnejši različici lahko for-
mulirali takole:
Globinska struktura stavkov S:3
a) ima stavek, ki vsebuje performativni glagol;
b) subjekt tega stavka je jaz, posredni objekt pa ti/vi;
c) ta stavek je najvišji stavek globinske strukture;
č) ta stavek je opustljiv (deletable), če glagol to dovoljuje, tovrstna trans-
formacija pa ohranja pomen (je meaning-preserving);
d) glagol v tem stavku je edini glagol v stavku S, ki je performativen;
e) glagol predstavlja ilokucijsko moč stavka S;
f) ilokucijska moč je semantična.
To z drugimi besedami pomeni, da je površinska struktura derivat
(enega samega) opustljivega (in opuščenega) markerja ilokucijske moči v naj-
višjem stavku S globinske strukture, in da je opustljivi marker semantičen (in
ne na primer sintaktičen ali pragmatičen).
Kaj za nas (za teorijo govornih dejanj in vesolj verovanj) to pomeni in
zakaj se nam teorija performativne hipoteze (zlasti točke a, b in c) sploh
zdi zanimiva?
Osnovna tvorbeno-pretvorbena predstavitev stavka (iz zgodnjega tvor-
beno-pretvorbenega pristopa) je za angleščino sledeča:4
(I) S SZ (sam. zveza) + GZ (glag. zveza)
(II) SZ Člen + Sam
(III) Člen the, …
(IV) Sam man, ball, …
(V) Glag hit, took,…
kar da v razčlenjeni obliki:
SZ + GZ
Člen + Sam + GZ
3 G. Gazdar, On Performative Sentences, v: Semantikos 3/1 (1976), 37–62.
4 Opiramo se na: N. Chomsky, Syntactic Structures, Haag 1957, pri slovenjenju terminologije pa
še zlasti na M. Bolta, Tvorbeno-pretvorbena skladnja N. Chomskega, Maribor 1987.
ven pragmatičnega operatorja, ki je v globinski strukturi »dejanskemu«
glavnemu stavku v najboljšem primeru lahko le jukstaponiran, pa perfor-
mativna hipoteza performativni prefiks predpostavi slehernemu stavku S, in
to v stavku, ki je S v globinski strukturi nadrejen.
Postavke performativne hipoteze bi v najmočnejši različici lahko for-
mulirali takole:
Globinska struktura stavkov S:3
a) ima stavek, ki vsebuje performativni glagol;
b) subjekt tega stavka je jaz, posredni objekt pa ti/vi;
c) ta stavek je najvišji stavek globinske strukture;
č) ta stavek je opustljiv (deletable), če glagol to dovoljuje, tovrstna trans-
formacija pa ohranja pomen (je meaning-preserving);
d) glagol v tem stavku je edini glagol v stavku S, ki je performativen;
e) glagol predstavlja ilokucijsko moč stavka S;
f) ilokucijska moč je semantična.
To z drugimi besedami pomeni, da je površinska struktura derivat
(enega samega) opustljivega (in opuščenega) markerja ilokucijske moči v naj-
višjem stavku S globinske strukture, in da je opustljivi marker semantičen (in
ne na primer sintaktičen ali pragmatičen).
Kaj za nas (za teorijo govornih dejanj in vesolj verovanj) to pomeni in
zakaj se nam teorija performativne hipoteze (zlasti točke a, b in c) sploh
zdi zanimiva?
Osnovna tvorbeno-pretvorbena predstavitev stavka (iz zgodnjega tvor-
beno-pretvorbenega pristopa) je za angleščino sledeča:4
(I) S SZ (sam. zveza) + GZ (glag. zveza)
(II) SZ Člen + Sam
(III) Člen the, …
(IV) Sam man, ball, …
(V) Glag hit, took,…
kar da v razčlenjeni obliki:
SZ + GZ
Člen + Sam + GZ
3 G. Gazdar, On Performative Sentences, v: Semantikos 3/1 (1976), 37–62.
4 Opiramo se na: N. Chomsky, Syntactic Structures, Haag 1957, pri slovenjenju terminologije pa
še zlasti na M. Bolta, Tvorbeno-pretvorbena skladnja N. Chomskega, Maribor 1987.
