Page 60 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 60
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju danes
»Jaz /očetu iz družine/ zaupam do te mere, da on, pa tudi /mama
iz družine/, obema, lahko stvari uredita. Če pač ju podpremo pri
vzgoji. Da to je največje področje, kjer sta najbolj brez neke moči.
Da tu nekako nimata nadzora. Glede stanovanja in teh stvari, fi-
nanc, da tudi ni popolno, ampak, da bosta že nekako zvozila, tak
občutek imam. Hm. Da ju je potrebno malo razbremenit. Ker
včasih rečeta, naj gremo z otroci ne vem kam, da bodo oni uredi-
li nekaj. Ali pa, peljite jih tja, da bomo pospravili, da bomo nekaj
naredili. V tem smislu.« (Prostovoljka 1)
S samo zastavitvijo raziskave, njenim akcijskim delom razvijajoče se
prožne oblike podpore v družini, smo vstopali tudi v interakcije s pred-
stavniki konvencionalnih ustanov. V podporo družini in posameznim ot-
rokom smo organizirali t. i. tematske konference, ki so potekale v institu-
cionalnem ali neformalnejšem okolju (prim. Ney idr., 2011; Razpotnik idr.,
2016). S tovrstno obliko podpore smo se odzivali na konkretna dogajanja
in poskusili spodbuditi kolektivno reševanje določenega primera. V enem
takih primerov je bil namen tematske konference soočanje pogledov star-
šev, strokovnjakov in prostovoljcev o določenem vidiku nadaljevanja šola-
nja otroka na prehodu iz predšolske na šolsko stopnjo, ki z vidika družine
predstavlja izziv, krepitev medsebojnih povezav in sodelovanje s strokov-
njaki.
V nadaljevanju izkušnjo sodelovanja in pomen vpeljanih prožnih
podpor ilustriramo še z nekaterimi izjavami strokovnih delavk – vzgoji-
teljic, pedagoginje in socialne delavke. V povratni informaciji nam vzgo-
jiteljice otrok v refleksijah poročajo o tem, da pred sprejemom otrok dru-
žine v vzgojno-izobraževalne institucije niso imele nobenih informacij o
otroku in družini, ki bi jim lahko olajšale delo ali ga naredile bolj usmer-
jenega in učinkovitejšega. To povezujejo tudi s sicer slabo izkušnjo med-
sebojne povezanosti in slabim zaupanjem med organizacijami, ki je še ena
pomembnih ključnih tem njihovih odgovorov. V porajajoči se obliki pro-
žne prostovoljske podpore v dotični družini strokovne delavke prepozna-
vajo pomemben potencial.
»Cenim, pa tudi, da se tukaj pogovarjamo, tak način, kot ga imate
vi, da greste na bojno polje, je res največ vredno, najbolj učinkovi-
to se mi zdi. Tudi od vas smo v bistvu dobili ogromno informacij,
ki jih drugače ne bi. O drugih strokovnjakih, ki sodelujejo z dru-
žino, ne vem nič.« (Vzgojiteljica 2)
60
»Jaz /očetu iz družine/ zaupam do te mere, da on, pa tudi /mama
iz družine/, obema, lahko stvari uredita. Če pač ju podpremo pri
vzgoji. Da to je največje področje, kjer sta najbolj brez neke moči.
Da tu nekako nimata nadzora. Glede stanovanja in teh stvari, fi-
nanc, da tudi ni popolno, ampak, da bosta že nekako zvozila, tak
občutek imam. Hm. Da ju je potrebno malo razbremenit. Ker
včasih rečeta, naj gremo z otroci ne vem kam, da bodo oni uredi-
li nekaj. Ali pa, peljite jih tja, da bomo pospravili, da bomo nekaj
naredili. V tem smislu.« (Prostovoljka 1)
S samo zastavitvijo raziskave, njenim akcijskim delom razvijajoče se
prožne oblike podpore v družini, smo vstopali tudi v interakcije s pred-
stavniki konvencionalnih ustanov. V podporo družini in posameznim ot-
rokom smo organizirali t. i. tematske konference, ki so potekale v institu-
cionalnem ali neformalnejšem okolju (prim. Ney idr., 2011; Razpotnik idr.,
2016). S tovrstno obliko podpore smo se odzivali na konkretna dogajanja
in poskusili spodbuditi kolektivno reševanje določenega primera. V enem
takih primerov je bil namen tematske konference soočanje pogledov star-
šev, strokovnjakov in prostovoljcev o določenem vidiku nadaljevanja šola-
nja otroka na prehodu iz predšolske na šolsko stopnjo, ki z vidika družine
predstavlja izziv, krepitev medsebojnih povezav in sodelovanje s strokov-
njaki.
V nadaljevanju izkušnjo sodelovanja in pomen vpeljanih prožnih
podpor ilustriramo še z nekaterimi izjavami strokovnih delavk – vzgoji-
teljic, pedagoginje in socialne delavke. V povratni informaciji nam vzgo-
jiteljice otrok v refleksijah poročajo o tem, da pred sprejemom otrok dru-
žine v vzgojno-izobraževalne institucije niso imele nobenih informacij o
otroku in družini, ki bi jim lahko olajšale delo ali ga naredile bolj usmer-
jenega in učinkovitejšega. To povezujejo tudi s sicer slabo izkušnjo med-
sebojne povezanosti in slabim zaupanjem med organizacijami, ki je še ena
pomembnih ključnih tem njihovih odgovorov. V porajajoči se obliki pro-
žne prostovoljske podpore v dotični družini strokovne delavke prepozna-
vajo pomemben potencial.
»Cenim, pa tudi, da se tukaj pogovarjamo, tak način, kot ga imate
vi, da greste na bojno polje, je res največ vredno, najbolj učinkovi-
to se mi zdi. Tudi od vas smo v bistvu dobili ogromno informacij,
ki jih drugače ne bi. O drugih strokovnjakih, ki sodelujejo z dru-
žino, ne vem nič.« (Vzgojiteljica 2)
60
