Page 55 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 55
u vajanje prožne podpor e otrokom iz r anljivih družin
življenjski položaj, v prvi vrsti se usmerjajo na interese življenjskega sveta
posameznikov namesto na sistemske interese. K taki podpori se pridružu-
je tudi povečana samorefleksija strokovnjakov pri odnosu do pedagoškega
ukrepanja. Tovrstne prakse pomembno opredelijo aktiviranje, solidarizi-
ranje in samoregulacija uporabnikov. Ključna sta izhodišče in odgovor na
vprašanje, kdo opredeli problem in v kakšnem obsegu uporabniki storitev
lahko v procese pomoči sami vnesejo lastne interese (Peters, 2000).
V prožnih oblikah pomoči lahko prepoznamo tudi neformalno pod-
poro prostovoljnega dela. Zakonu o prostovoljstvu, ki je bil v Sloveniji
sprejet leta 2011, med drugim prostovoljno delo opredeli kot tisto, ki kre-
pi medsebojno solidarnost ljudi, spodbuja razvoj človekovih zmožnosti in
vseživljenjskega učenja, zagotavlja družbeno povezanost in sodelovanje pri
reševanju problemov posameznikov ter družbe. Stritih (2000) poudari, da
prostovoljstvo pomeni iz vsake osebe izvabiti energijo vzajemnosti, ki jo
vsaka družba potrebuje. Flaker (2012) v tem duhu zapiše, da so prav pro-
jekti prostovoljnega dela v posameznih ustanovah vsaj deloma spremenili
tudi odnose v njih. »Prostovoljno delo je igralo pomembno vlogo pri razvo-
ju skupnostnega dela, ustvarjanju ustreznejših služb in storitev, pri dein-
stitucionalizaciji in pri različnih inovacijah v socialnih, zdravstvenih, iz-
obraževalnih službah in pri odpravljanju posledic razvojnih razlik. Še bolj
pa se je prostovoljno delo razvilo ob razkroju države blaginje, saj je država
ob delnem umiku s področja neposrednega zagotavljanja storitev potrebo-
vala akterja, ki jo bo vsaj delno nadomestil.« (Flaker, 2001: 305) Pri tem gre
za povezovanje in sodelovanje strokovnjakov, raziskovalcev ter študentske
populacije z družbeno razvrednotenimi skupinami ljudi, ki deluje v sme-
ri zmanjševanja stigme ter ustvarjanja novih, manj stigmatizirajočih iden-
titetnih polj.
V nadaljevanju nakažemo nekatere ovire, na katere lahko naleti uva-
janje prožnih oblik, v našem primeru prostovoljske podpore, ki jo predsta-
vljamo v tem prispevku. Peters (2000) opisuje odzive, v primeru katerih se
vključevanje prožnih oblik podpore lahko nevtralizira, kar nastavlja ovi-
re uvajanju tovrstnih oblik pomoči. Eden takih odzivov je, da so lahko po-
nudbe in ideje prožne podpore »neizvedljive«, tudi zaradi nasprotovanja
preštevilnih interesov in skupin. Kot zapiše avtor (prav tam) je odziv lahko
tak, da se v tem primeru uresničitev ideje »do nadaljnjega« odloži, čeprav
ideja morda sama po sebi ni slaba. Drug odziv nevtraliziranja je, da se idej
prožne podpore ne odkloni niti ne odloži, temveč se jih zgolj umesti v »ra-
zumen okvir«, kar pomeni, da se sedanje oblike podpore zgolj tehnično
55
življenjski položaj, v prvi vrsti se usmerjajo na interese življenjskega sveta
posameznikov namesto na sistemske interese. K taki podpori se pridružu-
je tudi povečana samorefleksija strokovnjakov pri odnosu do pedagoškega
ukrepanja. Tovrstne prakse pomembno opredelijo aktiviranje, solidarizi-
ranje in samoregulacija uporabnikov. Ključna sta izhodišče in odgovor na
vprašanje, kdo opredeli problem in v kakšnem obsegu uporabniki storitev
lahko v procese pomoči sami vnesejo lastne interese (Peters, 2000).
V prožnih oblikah pomoči lahko prepoznamo tudi neformalno pod-
poro prostovoljnega dela. Zakonu o prostovoljstvu, ki je bil v Sloveniji
sprejet leta 2011, med drugim prostovoljno delo opredeli kot tisto, ki kre-
pi medsebojno solidarnost ljudi, spodbuja razvoj človekovih zmožnosti in
vseživljenjskega učenja, zagotavlja družbeno povezanost in sodelovanje pri
reševanju problemov posameznikov ter družbe. Stritih (2000) poudari, da
prostovoljstvo pomeni iz vsake osebe izvabiti energijo vzajemnosti, ki jo
vsaka družba potrebuje. Flaker (2012) v tem duhu zapiše, da so prav pro-
jekti prostovoljnega dela v posameznih ustanovah vsaj deloma spremenili
tudi odnose v njih. »Prostovoljno delo je igralo pomembno vlogo pri razvo-
ju skupnostnega dela, ustvarjanju ustreznejših služb in storitev, pri dein-
stitucionalizaciji in pri različnih inovacijah v socialnih, zdravstvenih, iz-
obraževalnih službah in pri odpravljanju posledic razvojnih razlik. Še bolj
pa se je prostovoljno delo razvilo ob razkroju države blaginje, saj je država
ob delnem umiku s področja neposrednega zagotavljanja storitev potrebo-
vala akterja, ki jo bo vsaj delno nadomestil.« (Flaker, 2001: 305) Pri tem gre
za povezovanje in sodelovanje strokovnjakov, raziskovalcev ter študentske
populacije z družbeno razvrednotenimi skupinami ljudi, ki deluje v sme-
ri zmanjševanja stigme ter ustvarjanja novih, manj stigmatizirajočih iden-
titetnih polj.
V nadaljevanju nakažemo nekatere ovire, na katere lahko naleti uva-
janje prožnih oblik, v našem primeru prostovoljske podpore, ki jo predsta-
vljamo v tem prispevku. Peters (2000) opisuje odzive, v primeru katerih se
vključevanje prožnih oblik podpore lahko nevtralizira, kar nastavlja ovi-
re uvajanju tovrstnih oblik pomoči. Eden takih odzivov je, da so lahko po-
nudbe in ideje prožne podpore »neizvedljive«, tudi zaradi nasprotovanja
preštevilnih interesov in skupin. Kot zapiše avtor (prav tam) je odziv lahko
tak, da se v tem primeru uresničitev ideje »do nadaljnjega« odloži, čeprav
ideja morda sama po sebi ni slaba. Drug odziv nevtraliziranja je, da se idej
prožne podpore ne odkloni niti ne odloži, temveč se jih zgolj umesti v »ra-
zumen okvir«, kar pomeni, da se sedanje oblike podpore zgolj tehnično
55
