Page 71 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 71
študija primera: moderna galerija 71
zgodovinarji. (V raziskavi je za vse uporabljen enoten izraz kustos.) Na
podlagi vabila in po predhodnem dovoljenju posameznega izvajalca sem
se udeležila treh vodenih ogledov, ki sem jih posnela z diktafonom. Na
ta način sem pridobila podatke o tem, kaj kustos govori, ne pa podatke
o gestah in premikih. Zato sem si zapisovala le osnovne podatke o pote-
ku ogleda (pred katerim umetniškim delom oziroma kje v prostoru sto-
jimo), da bi vedela, na kaj se vsebina govorjenega nanaša (kjer je to lahko
iz posnetka usodno nejasno). Pomembne so bile tudi informacije, ki sem
jih preprosto pridobila s poslušanjem in gledanjem (pozorna sem bila
na primer na kustosovo interakcijo z eksponati). Analiza je torej teme-
ljila na avdioposnetkih, zapiskih in spominu. Najbolj natančne podatke
o vodenem ogledu bi seveda dal posnetek z videokamero, ki jo tudi upo-
rabljajo v raziskavah v muzejih. Za omenjeno tehniko se nisem odločila
predvsem zato, ker bi zabeležila interakcijo z obiskovalci, tega pa nisem
potrebovala, saj sem hotela v tem delu raziskave preučiti naravo in funk-
cijo prostorske in tekstovne interpretacije v umetnostnem muzeju raz-
stavljenih umetniških del.
Vodeni ogledi so bili po dolžini in vsebini nekoliko različni. Prvi vo-
den ogled je trajal dobro uro, drugi blizu ene ure, tretji pa skoraj uro in
pol. V prvih dveh so obiskovalci dobili pregled nad celotno razstavo, v tre-
tjem pa so se v okviru ene teme z ustavljanjem pri točno določenih ume-
tniških delih sprehodili skozi približno polovico razstavnih prostorov.
Čeprav so bili vodeni ogledi javni, podatke obravnavam anonimno.
Za zagotavljanje anonimnosti (čeprav se nemara kateri od udeležencev
sam za to niti ne bi odločil) sem se v tem primeru kljub nizki stopnji tve-
ganosti odločila preprosto zato, ker gre za prvo tovrstno raziskavo pri
nas. Pri knjižnem vodniku pa anonimnosti tako ali tako ni, nasprotno,
avtorstvo slehernega poglavja je več kot jasno.
Nacionalni programi za kulturo, kritike in muzejske objave o razstavi
To je zadnji sklop podatkov, pri katerem me je vodilo naslednje vpraša-
nje: kako ta kulturna ustanova razume in uveljavlja svojo vzgojno-izo-
braževalno vlogo? Izhajajoč iz Bourdieujeve teorije polja je mogoče opa-
ziti več akterjev na polju oziroma poljih delovanja te institucije. Sama
sem zaznala predvsem likovne umetnike (razstavljena so dela še živečih
umetnikov, iz njihovih vrst prihajajo oblikovalci razstave in eden od se-
lektorjev), kritike, financerje (največji je država) in ne nazadnje zaposle-
ne. Odločila sem se za analizo nacionalnih programov za kulturo, kritik
razstave in galerijskih objav o razstavi. Vsi dokumenti so avtentični, spo-
ročilni (se pravi za raziskavo pomembni) in razumljivi.
zgodovinarji. (V raziskavi je za vse uporabljen enoten izraz kustos.) Na
podlagi vabila in po predhodnem dovoljenju posameznega izvajalca sem
se udeležila treh vodenih ogledov, ki sem jih posnela z diktafonom. Na
ta način sem pridobila podatke o tem, kaj kustos govori, ne pa podatke
o gestah in premikih. Zato sem si zapisovala le osnovne podatke o pote-
ku ogleda (pred katerim umetniškim delom oziroma kje v prostoru sto-
jimo), da bi vedela, na kaj se vsebina govorjenega nanaša (kjer je to lahko
iz posnetka usodno nejasno). Pomembne so bile tudi informacije, ki sem
jih preprosto pridobila s poslušanjem in gledanjem (pozorna sem bila
na primer na kustosovo interakcijo z eksponati). Analiza je torej teme-
ljila na avdioposnetkih, zapiskih in spominu. Najbolj natančne podatke
o vodenem ogledu bi seveda dal posnetek z videokamero, ki jo tudi upo-
rabljajo v raziskavah v muzejih. Za omenjeno tehniko se nisem odločila
predvsem zato, ker bi zabeležila interakcijo z obiskovalci, tega pa nisem
potrebovala, saj sem hotela v tem delu raziskave preučiti naravo in funk-
cijo prostorske in tekstovne interpretacije v umetnostnem muzeju raz-
stavljenih umetniških del.
Vodeni ogledi so bili po dolžini in vsebini nekoliko različni. Prvi vo-
den ogled je trajal dobro uro, drugi blizu ene ure, tretji pa skoraj uro in
pol. V prvih dveh so obiskovalci dobili pregled nad celotno razstavo, v tre-
tjem pa so se v okviru ene teme z ustavljanjem pri točno določenih ume-
tniških delih sprehodili skozi približno polovico razstavnih prostorov.
Čeprav so bili vodeni ogledi javni, podatke obravnavam anonimno.
Za zagotavljanje anonimnosti (čeprav se nemara kateri od udeležencev
sam za to niti ne bi odločil) sem se v tem primeru kljub nizki stopnji tve-
ganosti odločila preprosto zato, ker gre za prvo tovrstno raziskavo pri
nas. Pri knjižnem vodniku pa anonimnosti tako ali tako ni, nasprotno,
avtorstvo slehernega poglavja je več kot jasno.
Nacionalni programi za kulturo, kritike in muzejske objave o razstavi
To je zadnji sklop podatkov, pri katerem me je vodilo naslednje vpraša-
nje: kako ta kulturna ustanova razume in uveljavlja svojo vzgojno-izo-
braževalno vlogo? Izhajajoč iz Bourdieujeve teorije polja je mogoče opa-
ziti več akterjev na polju oziroma poljih delovanja te institucije. Sama
sem zaznala predvsem likovne umetnike (razstavljena so dela še živečih
umetnikov, iz njihovih vrst prihajajo oblikovalci razstave in eden od se-
lektorjev), kritike, financerje (največji je država) in ne nazadnje zaposle-
ne. Odločila sem se za analizo nacionalnih programov za kulturo, kritik
razstave in galerijskih objav o razstavi. Vsi dokumenti so avtentični, spo-
ročilni (se pravi za raziskavo pomembni) in razumljivi.
