Page 67 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 67
študija primera: moderna galerija 67
sproščenem, prijetnem vzdušju vzpostavi medsebojno zaupanje ter okre-
pi samozavest, potrebna za uspešen potek drugega dela intervjuja v ga-
leriji.
Intervju v galeriji je bil manj strukturiran, bolj odprt, poglobljen,
lahko bi rekli tudi pripoveden. Od udeleženca do udeleženca je trajal
različno, v povprečju pa je šlo za približno dveurni ogled razstave. Cilj,
spoznati udeleženčevo »interakcijo« z eksponati, je določal posebno
tehniko – govorjenje misli, asociacij in občutkov, ki so se udeležencu po-
rajali med ogledovanjem umetnin. Gre za preverjeno tehniko raziskova-
nja v muzejih, ki jo uporabljajo tako kognitivno kot konstruktivistično
usmerjeni raziskovalci (npr. Dufresne-Tassé idr., 1998; Lachapelle, 1999;
Hooper-Greenhill idr., 2001; van Moer, 2007; Émond, 2010). Ta tehni-
ka omogoča preučevanje načinov ogledovanja umetniških del v muzejih,
razlik med obiskovalci, vpliva znanja oziroma zmožnosti uporabe znanja
o likovni umetnosti na razumevanje umetnosti, vpliva muzejskega kon-
teksta in podobno. Whitehead (2012) je do zbiranja zgolj verbaliziranih
odzivov na umetnine sicer nekoliko kritičen, vendar ne ponudi nobene
ustrezne alternative.
Intervju je potekal tako, da sem si skupaj z udeležencem ogledala
razstavo in ga pri tem z različnimi tipi pretežno odprtih vprašanj spod-
bujala k spontanemu ubesedovanju doživetij. Za izhodiščnim vpraša-
njem Kaj vidite na tej sliki/kipu/fotografiji ...? stojita izraza »gledati« in
»videti«, ki po Brejčevi interpretaciji Snojeve etimološke opredelitve
teh dveh besed pomenita »pogledati, ugledati, prepoznati, dojeti, uvi-
deti, spoznati, razumeti, začutiti, občutiti ...« (Brejc, 2012; Snoj, 2009:
174, 819). Da bi prodrla v ta proces oziroma pojav, sem uporabila različ-
ne strategije: preoblikovanje istega vprašanja (na primer: Kaj vam ta sli-
ka pove?), podvprašanja (na primer: Zakaj? Kaj mislite s tem?), nedoloč-
no pritrjevanje (Aha. Mhm.), ponavljanje sogovornikovih besed (da bi
nadaljeval misel, pri kateri se je ustavil), mimiko, molk (čakanje, da so-
govornik razvije misel) in podobno. Z različnimi oblikami spodbujanja
in poglabljanja dosežemo celovitejše odgovore – da nam udeleženec kar
največ pove (prim. Lichtman, 2010: 149–151). Zato pa je na drugi strani
potrebna zgovornost, kar je bil še dodaten kriterij, na katerega sem bila
pozorna pri izbiranju udeležencev.
Udeleženci so mi v neposrednem stiku z umetnino pripovedovali
o tem, kaj razmišljajo, čutijo, in v njihovo pripoved se nisem vmešavala.
Kar pa ne pomeni, da ni bilo interakcije in konstrukcije. To je pravzaprav
temeljna značilnost intervjuja, saj so podatki sproducirani v interakciji
sproščenem, prijetnem vzdušju vzpostavi medsebojno zaupanje ter okre-
pi samozavest, potrebna za uspešen potek drugega dela intervjuja v ga-
leriji.
Intervju v galeriji je bil manj strukturiran, bolj odprt, poglobljen,
lahko bi rekli tudi pripoveden. Od udeleženca do udeleženca je trajal
različno, v povprečju pa je šlo za približno dveurni ogled razstave. Cilj,
spoznati udeleženčevo »interakcijo« z eksponati, je določal posebno
tehniko – govorjenje misli, asociacij in občutkov, ki so se udeležencu po-
rajali med ogledovanjem umetnin. Gre za preverjeno tehniko raziskova-
nja v muzejih, ki jo uporabljajo tako kognitivno kot konstruktivistično
usmerjeni raziskovalci (npr. Dufresne-Tassé idr., 1998; Lachapelle, 1999;
Hooper-Greenhill idr., 2001; van Moer, 2007; Émond, 2010). Ta tehni-
ka omogoča preučevanje načinov ogledovanja umetniških del v muzejih,
razlik med obiskovalci, vpliva znanja oziroma zmožnosti uporabe znanja
o likovni umetnosti na razumevanje umetnosti, vpliva muzejskega kon-
teksta in podobno. Whitehead (2012) je do zbiranja zgolj verbaliziranih
odzivov na umetnine sicer nekoliko kritičen, vendar ne ponudi nobene
ustrezne alternative.
Intervju je potekal tako, da sem si skupaj z udeležencem ogledala
razstavo in ga pri tem z različnimi tipi pretežno odprtih vprašanj spod-
bujala k spontanemu ubesedovanju doživetij. Za izhodiščnim vpraša-
njem Kaj vidite na tej sliki/kipu/fotografiji ...? stojita izraza »gledati« in
»videti«, ki po Brejčevi interpretaciji Snojeve etimološke opredelitve
teh dveh besed pomenita »pogledati, ugledati, prepoznati, dojeti, uvi-
deti, spoznati, razumeti, začutiti, občutiti ...« (Brejc, 2012; Snoj, 2009:
174, 819). Da bi prodrla v ta proces oziroma pojav, sem uporabila različ-
ne strategije: preoblikovanje istega vprašanja (na primer: Kaj vam ta sli-
ka pove?), podvprašanja (na primer: Zakaj? Kaj mislite s tem?), nedoloč-
no pritrjevanje (Aha. Mhm.), ponavljanje sogovornikovih besed (da bi
nadaljeval misel, pri kateri se je ustavil), mimiko, molk (čakanje, da so-
govornik razvije misel) in podobno. Z različnimi oblikami spodbujanja
in poglabljanja dosežemo celovitejše odgovore – da nam udeleženec kar
največ pove (prim. Lichtman, 2010: 149–151). Zato pa je na drugi strani
potrebna zgovornost, kar je bil še dodaten kriterij, na katerega sem bila
pozorna pri izbiranju udeležencev.
Udeleženci so mi v neposrednem stiku z umetnino pripovedovali
o tem, kaj razmišljajo, čutijo, in v njihovo pripoved se nisem vmešavala.
Kar pa ne pomeni, da ni bilo interakcije in konstrukcije. To je pravzaprav
temeljna značilnost intervjuja, saj so podatki sproducirani v interakciji
