Page 71 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 71
pisma
in presoditi, ali je omenjeni poziv, da naj v kranjski deželi proti volji in prepovedi rimsko cesarskega
veličanstva itd. spet pridigujem evangelij ter prav in javno delim svete zakramente, pravilen in v redu in ali
sem dolžan podati se v vsakršno nevarnost, da bi se mu odzval zaradi božje časti, širitve krščanske cerkve
in v prid svoje domovine; tudi naj mi svetujejo, kakšen cerkveni red naj napravim tam na Kranjskem pod
papeštvom.3
Potlej naj vaša knežja milost blagovoli pisati tudi češkemu kraljevemu dostojanstvu itd., priporočiti Bogu
vdane kranjske deželne stanove njegovemu kraljevemu dostojanstvu in ga prositi, da bi krščansko namero
često imenovanih gospodov in deželanov pospešilo, podprlo in branilo ter jih pri rimsko cesarskem
veličanstvu itd. zagovarjalo in branilo pred strupenimi obtožbami jezuitarjev, škofov in menihov, da
bi pridiga svetega evangelija v deželi Kranjski in v drugih sosednjih slovenskih in hrvaških deželah
napredovala in da bi Boga prav klicali itd., zakaj mnoga dobra srca so močno lačna in željna božje besede.
Poleg tega ponižno naznanjam vaši knežji milosti, da je moja največja slovenska knjiga, v kateri so
najimenitnejši teološki nauki, štirje evangelisti, apostolska dela in postila, že prestavljena v hrvaški jezik in
pisavo.4 Tudi hrvaške črke, namreč petero alfabetov, tako dobre in še boljše, kakor jih imajo v Benetkah,
in vse kar je potrebno za tisk, imamo pri roki. Tri, za hrvaški tisk in prevajanje sposobne osebe, so tudi
pripravljene,5 tako da nam zdaj – Kristusu, Gospodu, bodi hvala – ničesar ne manjka in ničesar ne
potrebujemo za slovenski in hrvaški tisk razen sredstev za založbo tiska in vzdrževanje treh hrvaških oseb.
Tako pri Bogu najponižneje znova prosim vašo knežjo milost, naj zaradi ubogih žalostnih kristjanov,
ki bivajo v slovenskih in hrvaških deželah na turški meji in ki jih Turki neprenehoma grozno trpinčijo,
zavoljo Krista in njegove časti še blagovoli spoštljivo pisati omenjenemu kralju Maksimilijanu in ga
prositi, da bi se njegovo kraljevo dostojanstvo dogovorilo s svojimi zvestimi, poslušnimi podložniki petih
spodnjeavstrijskih dežel in z ogrskimi in hrvaškimi grofi, gospodi in deželani ter jih pripravilo do tega,
da bi nam pomagali začeti in dokončati to bogoljubno, krščansko in potrebno zasnovano delo, s katerim
bodo z božjo milostjo prišli do prave, stare zveličavne vere ne le Hrvati, temveč tudi Turki, in da bi se
njegovo kraljevo dostojanstvo potrudilo pri rimsko cesarskem veličanstvu ter ga živo poprosilo, da bi nam
bilo dovoljeno in dopuščeno prevesti hrvaško biblijo in opraviti tiskanje v Ljubljani. Kajti v Ljubljani in
povsod na Kranjskem je vsake vrste oseb slovenskega in hrvaškega jezika, s katerimi bi se po potrebi lahko
posvetovali zavoljo besed, ali so res najobičajnejše in najrazumljivejše po vsej hrvaški in slovenski deželi;
kar pa v Tübingenu ni mogoče.6
3 Gl. M. Rupel, Primož Trubar, 110, 261.
4 Gl. M. Rupel, Primož Trubar, 110, 261.
5 Črke so bile vlite v Nürnbergu, od treh »zmožnih oseb« sta znani dve: Konzul in Dalmata, o tretji lahko ugibamo.
6 Prim. M. Rupel, Primož Trubar, 111. Elze, Briefe, 83.
71
in presoditi, ali je omenjeni poziv, da naj v kranjski deželi proti volji in prepovedi rimsko cesarskega
veličanstva itd. spet pridigujem evangelij ter prav in javno delim svete zakramente, pravilen in v redu in ali
sem dolžan podati se v vsakršno nevarnost, da bi se mu odzval zaradi božje časti, širitve krščanske cerkve
in v prid svoje domovine; tudi naj mi svetujejo, kakšen cerkveni red naj napravim tam na Kranjskem pod
papeštvom.3
Potlej naj vaša knežja milost blagovoli pisati tudi češkemu kraljevemu dostojanstvu itd., priporočiti Bogu
vdane kranjske deželne stanove njegovemu kraljevemu dostojanstvu in ga prositi, da bi krščansko namero
često imenovanih gospodov in deželanov pospešilo, podprlo in branilo ter jih pri rimsko cesarskem
veličanstvu itd. zagovarjalo in branilo pred strupenimi obtožbami jezuitarjev, škofov in menihov, da
bi pridiga svetega evangelija v deželi Kranjski in v drugih sosednjih slovenskih in hrvaških deželah
napredovala in da bi Boga prav klicali itd., zakaj mnoga dobra srca so močno lačna in željna božje besede.
Poleg tega ponižno naznanjam vaši knežji milosti, da je moja največja slovenska knjiga, v kateri so
najimenitnejši teološki nauki, štirje evangelisti, apostolska dela in postila, že prestavljena v hrvaški jezik in
pisavo.4 Tudi hrvaške črke, namreč petero alfabetov, tako dobre in še boljše, kakor jih imajo v Benetkah,
in vse kar je potrebno za tisk, imamo pri roki. Tri, za hrvaški tisk in prevajanje sposobne osebe, so tudi
pripravljene,5 tako da nam zdaj – Kristusu, Gospodu, bodi hvala – ničesar ne manjka in ničesar ne
potrebujemo za slovenski in hrvaški tisk razen sredstev za založbo tiska in vzdrževanje treh hrvaških oseb.
Tako pri Bogu najponižneje znova prosim vašo knežjo milost, naj zaradi ubogih žalostnih kristjanov,
ki bivajo v slovenskih in hrvaških deželah na turški meji in ki jih Turki neprenehoma grozno trpinčijo,
zavoljo Krista in njegove časti še blagovoli spoštljivo pisati omenjenemu kralju Maksimilijanu in ga
prositi, da bi se njegovo kraljevo dostojanstvo dogovorilo s svojimi zvestimi, poslušnimi podložniki petih
spodnjeavstrijskih dežel in z ogrskimi in hrvaškimi grofi, gospodi in deželani ter jih pripravilo do tega,
da bi nam pomagali začeti in dokončati to bogoljubno, krščansko in potrebno zasnovano delo, s katerim
bodo z božjo milostjo prišli do prave, stare zveličavne vere ne le Hrvati, temveč tudi Turki, in da bi se
njegovo kraljevo dostojanstvo potrudilo pri rimsko cesarskem veličanstvu ter ga živo poprosilo, da bi nam
bilo dovoljeno in dopuščeno prevesti hrvaško biblijo in opraviti tiskanje v Ljubljani. Kajti v Ljubljani in
povsod na Kranjskem je vsake vrste oseb slovenskega in hrvaškega jezika, s katerimi bi se po potrebi lahko
posvetovali zavoljo besed, ali so res najobičajnejše in najrazumljivejše po vsej hrvaški in slovenski deželi;
kar pa v Tübingenu ni mogoče.6
3 Gl. M. Rupel, Primož Trubar, 110, 261.
4 Gl. M. Rupel, Primož Trubar, 110, 261.
5 Črke so bile vlite v Nürnbergu, od treh »zmožnih oseb« sta znani dve: Konzul in Dalmata, o tretji lahko ugibamo.
6 Prim. M. Rupel, Primož Trubar, 111. Elze, Briefe, 83.
71
