Page 42 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 42
pisma
vse davke in naklade omenjenih župnij in kaplanije, dokler sem jih imel, popolnoma odštel in izplačal,
pripadajoča polja in vinograde izboljšal in dva mlina sezidal ter sodno spet pridobil odtegnjene desetine in
zemljišča. In ko sem v teh svojih farah in prebendah začel pridigati pravi evangelij ter katekizem, sem bil
dostikrat v veliki nevarnosti; preganjali so me arhidiakoni, bosonogi menihi, tudi gospod Nikolaj Jurišič,4
kranjski deželni glavar, naposled pa me je gospod Urban Tekstor, ljubljanski škof itd. oropal vsega mojega
imetja, knjig in prebend ter me pregnal iz domovine v revščino.
In ker je, milostni gospod kralj, to moje prej omenjeno začeto delo brez dvoma (rad bi namreč, da bi se
biblija in druge dobre potrebne knjige prav in razumljivo v slovenski in hrvaški jezik
prevedle in natisnile, da bi se s takimi knjigami po božji milosti Kristusovo kraljestvo proti in v Turčiji
širilo ter tako ohranilo več tisoč duš itd.) prav gotovo veliko in Bogu dopadljivo dejanje, kakršno se v teh
naših časih komajda katero lahko izvede, in pri katerem naj bi vsak kristjan, bodi visokega ali nizkega
stanu, pomagal. Zato najponižneje in z vso vnemo, kolikor mi skromna razsodnost zaradi poklica in službe
dovoljuje, prosim vaše kraljevo veličanstvo itd., da bi me oprostilo neupravičenih obtožb – v kolikor bodo
moje knjige in prevodi od pobožnih in učenih Slovencev priznane in ocenjene za pravilne in dobre, vaše
kraljevo veličanstvo pa bi hkrati z omenjenimi oblastmi pisalo in poročalo mojemu visoko spoštovanemu
milostnemu knezu in gospodu vojvodi Württemberškemu itd. Stvari bi milostno tako uredilo, da bi se
mi tiskarna v Tubingenu ponovno odprla in dovolila, ob tem pa določila in naklonila pomoč, da se mi
poleg Štefana Konzula iz Buzeta dodelil še starejši mož domačin, dobro učen in izkušen v hrvaškem jeziku
in pisavah, bodisi duhovnik ali laik, ter dodeli in prizna, kar sodi zraven in je potrebno. Z omenjenim
Štefanom Konzulom meniva, da spočetka, dokler ne bo znano, ali bomo s poskusom uspeli po vsej
Hrvaški, Dalmaciji in Bosni, ne bo velikih stroškov, in da dava zato, ko dobiva črke, v hrvaščini natisniti
najprej samo katekizem ali samo enega evangelista.
S prevodom biblije v hrvaški jezik, ki ga naznanja Vergerij zdaj že četrto leto, ne bo nič, kajti doslej ni za
biblijo ali sploh za kako knjigo niti besedice prevedel v hrvaški jezik; vzrok je, da ne zna ne slovensko, ne
hrvaško prav govoriti, še manj prevajati. Tako tudi ne more dobiti nikogar, ki bi to hotel ali mogel storiti,
čeprav je zavoljo tega mnogim in v marsikateri kraj z velikimi obljubami pisal itd.,5 o tem drugič več. Toda
omenjenega Štefana prevajanje in hrvaško pisanje so mnogi hrvaški duhovniki in laiki brali in potrdili. Ob
pomoči razumnega Hrvata, z njim in z mano (zakaj, hvala Bogu, razumem hrvaški jezik kakor vsi Kranjci
in Metličani precej dobro) se to delo koristno in častno v Gospodovem imenu lahko začne.
4 V postavitvenem dekretu je med drugim bilo Nikolaju Jurišiču (kranjski dež elni glavar 1538–1544) naloženo, da »na Kranjskem
ne dovoli in ne trpi nobene lutrske ne druge nove zapeljive sekte, temveč naj, če najde eno ali več oseb, ki so privržene tem
sektam, proti njim kazensko nastopi po naših izdanih odredbah«. Trubar se je umaknil 1540 v Trst. Prim. M. Rupel, Primož
Trubar, Ljubljana 1562, 47, 249.
5 O Vergerijevem delovanju v tem času gl. M. Rupel, Primož Trubar, 15, 260.
42
vse davke in naklade omenjenih župnij in kaplanije, dokler sem jih imel, popolnoma odštel in izplačal,
pripadajoča polja in vinograde izboljšal in dva mlina sezidal ter sodno spet pridobil odtegnjene desetine in
zemljišča. In ko sem v teh svojih farah in prebendah začel pridigati pravi evangelij ter katekizem, sem bil
dostikrat v veliki nevarnosti; preganjali so me arhidiakoni, bosonogi menihi, tudi gospod Nikolaj Jurišič,4
kranjski deželni glavar, naposled pa me je gospod Urban Tekstor, ljubljanski škof itd. oropal vsega mojega
imetja, knjig in prebend ter me pregnal iz domovine v revščino.
In ker je, milostni gospod kralj, to moje prej omenjeno začeto delo brez dvoma (rad bi namreč, da bi se
biblija in druge dobre potrebne knjige prav in razumljivo v slovenski in hrvaški jezik
prevedle in natisnile, da bi se s takimi knjigami po božji milosti Kristusovo kraljestvo proti in v Turčiji
širilo ter tako ohranilo več tisoč duš itd.) prav gotovo veliko in Bogu dopadljivo dejanje, kakršno se v teh
naših časih komajda katero lahko izvede, in pri katerem naj bi vsak kristjan, bodi visokega ali nizkega
stanu, pomagal. Zato najponižneje in z vso vnemo, kolikor mi skromna razsodnost zaradi poklica in službe
dovoljuje, prosim vaše kraljevo veličanstvo itd., da bi me oprostilo neupravičenih obtožb – v kolikor bodo
moje knjige in prevodi od pobožnih in učenih Slovencev priznane in ocenjene za pravilne in dobre, vaše
kraljevo veličanstvo pa bi hkrati z omenjenimi oblastmi pisalo in poročalo mojemu visoko spoštovanemu
milostnemu knezu in gospodu vojvodi Württemberškemu itd. Stvari bi milostno tako uredilo, da bi se
mi tiskarna v Tubingenu ponovno odprla in dovolila, ob tem pa določila in naklonila pomoč, da se mi
poleg Štefana Konzula iz Buzeta dodelil še starejši mož domačin, dobro učen in izkušen v hrvaškem jeziku
in pisavah, bodisi duhovnik ali laik, ter dodeli in prizna, kar sodi zraven in je potrebno. Z omenjenim
Štefanom Konzulom meniva, da spočetka, dokler ne bo znano, ali bomo s poskusom uspeli po vsej
Hrvaški, Dalmaciji in Bosni, ne bo velikih stroškov, in da dava zato, ko dobiva črke, v hrvaščini natisniti
najprej samo katekizem ali samo enega evangelista.
S prevodom biblije v hrvaški jezik, ki ga naznanja Vergerij zdaj že četrto leto, ne bo nič, kajti doslej ni za
biblijo ali sploh za kako knjigo niti besedice prevedel v hrvaški jezik; vzrok je, da ne zna ne slovensko, ne
hrvaško prav govoriti, še manj prevajati. Tako tudi ne more dobiti nikogar, ki bi to hotel ali mogel storiti,
čeprav je zavoljo tega mnogim in v marsikateri kraj z velikimi obljubami pisal itd.,5 o tem drugič več. Toda
omenjenega Štefana prevajanje in hrvaško pisanje so mnogi hrvaški duhovniki in laiki brali in potrdili. Ob
pomoči razumnega Hrvata, z njim in z mano (zakaj, hvala Bogu, razumem hrvaški jezik kakor vsi Kranjci
in Metličani precej dobro) se to delo koristno in častno v Gospodovem imenu lahko začne.
4 V postavitvenem dekretu je med drugim bilo Nikolaju Jurišiču (kranjski dež elni glavar 1538–1544) naloženo, da »na Kranjskem
ne dovoli in ne trpi nobene lutrske ne druge nove zapeljive sekte, temveč naj, če najde eno ali več oseb, ki so privržene tem
sektam, proti njim kazensko nastopi po naših izdanih odredbah«. Trubar se je umaknil 1540 v Trst. Prim. M. Rupel, Primož
Trubar, Ljubljana 1562, 47, 249.
5 O Vergerijevem delovanju v tem času gl. M. Rupel, Primož Trubar, 15, 260.
42
