Page 135 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 135
pisma
duhovnih pesmih občasno peli tudi latinske. Nujno in dobro bi bilo, da se glede cerkvenega reda in nauka
poenotimo z najbližnjima sosednjima evangeljskima cerkvama in pridigarji na Koroškem in Štajerskem.
Kar pa zadeva pisanje prečastitega kneza in gospoda, gospoda Petra, ljubljanskega škofa, ki ga je glede
mene in mojih pomočnikov naslovil vašim milostim in deželnemu glavarju,5 bom vašim milostim in
gospostvom na hitro v kratkem povzeku prikazal to poročilo in moj odgovor. Njegova knežja milost ima
vsekakor pravico pri vaših milostih in gospostvih kot mojo predpostavljeno oblastjo proti meni sprožiti
spor. Nasprotno pa sem dolžan odgovarjati za vse, karkoli bi njegova knežja milost v mojem nauku,
pridigah in spisih, v božjih službah ali v delitvi svetih zakramentov ali v mojem osebnem življenju odkrila
zmotnega ali krivoverskega, ali kakorkoli pohujšljivega in temu podobnega, kar bi bilo nasprotno svetemu
biblijskemu sporočilu, in me o tem prepričala, se bom od tega odvrnil in to zavrgel. Nasprotno pa naj se
pusti gospod škof skupaj s svojo duhovščino poučiti o jasni božji besedi ter v svojem okrožju in dušnem
pastirstvu odpravi vse razvade, javna malikovanja, romanja ter pohujšanja in nečistovanja.
Da pa hoče njegova knežja milost meni in mojim pomočnikom prepovedati delitev zakramentov, za to
nima ne oblasti in ne zapovedi od Boga, kajti k pridigarski službi sem bil posvečen in po milosti božji sem
v tem poklicu dvaintrideset let, v pregnanstvu in svoboden, vztrajal in ostal nekaznovan; glede tega se
lahko preučijo moja pisna spričevala.
Moji pomočniki ne priznavajo, da bi v moji odsotnosti na prižnici uporabljali nekatere grobe, nespodobne
psovke, kakor je navedeno v pismu gospoda škofa, da bi zakonce silili v prepovedane nenaravne ali
krvoskrunske zveze in jim prepovedali hoditi k pridigam v stolnico. Toda rekli so in tako rečem tudi jaz:
Bog ni postavil takšne božje službe, na kateri bi v procesiji nosili zakrament in s tem iz oblakov izganjali
hudiča itd.6
Da pa so se moji pomočniki podali v zakonski stan, jih je k temu primorala božja beseda ter stroge sedanje
in večne kazni, ki jih je Bog določil za vse nečistnike in prešuštnike; zato niso hoteli še dalje živeti v božji
jezi in vztrajati v slabi vesti.
Ob sklepu tega mojega poročanja in navajanja zelo ponižno prosim vaše milosti in gospostva, da ne
pozabite, kaj je vam, gospod deželni oskrbnik, in vam, gospodje odborniki, pisal blagorodni krščanski
gospod, gospod baron Ivan Ungnad itd., ter mi naročil, da vam tudi osebno povem7 glede hrvaškega
in cirilskega tiska, knjig in prevajalcev. Vaši milosti, pogumu, spoštovanju in modrosti se tako vdano
5 Pismo škofa Seebacha je ohranjeno v zasnutku v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, objavljeno v MHVK, XVI, 1861, 68. Elze,
Briefe, 184 (op. 4).
6 Trubarjeva pomočnika v času njegove odsotnosti sta bila Janž Tulščak in Jurij Juričič. Gl. Elze, Briefe, 185 (op. 5).
7 Ungnadovo pismo z dne 29. maja 1562 ni ohranjeno. Gl. Elze, Briefe, 185 (op. 6).
135
duhovnih pesmih občasno peli tudi latinske. Nujno in dobro bi bilo, da se glede cerkvenega reda in nauka
poenotimo z najbližnjima sosednjima evangeljskima cerkvama in pridigarji na Koroškem in Štajerskem.
Kar pa zadeva pisanje prečastitega kneza in gospoda, gospoda Petra, ljubljanskega škofa, ki ga je glede
mene in mojih pomočnikov naslovil vašim milostim in deželnemu glavarju,5 bom vašim milostim in
gospostvom na hitro v kratkem povzeku prikazal to poročilo in moj odgovor. Njegova knežja milost ima
vsekakor pravico pri vaših milostih in gospostvih kot mojo predpostavljeno oblastjo proti meni sprožiti
spor. Nasprotno pa sem dolžan odgovarjati za vse, karkoli bi njegova knežja milost v mojem nauku,
pridigah in spisih, v božjih službah ali v delitvi svetih zakramentov ali v mojem osebnem življenju odkrila
zmotnega ali krivoverskega, ali kakorkoli pohujšljivega in temu podobnega, kar bi bilo nasprotno svetemu
biblijskemu sporočilu, in me o tem prepričala, se bom od tega odvrnil in to zavrgel. Nasprotno pa naj se
pusti gospod škof skupaj s svojo duhovščino poučiti o jasni božji besedi ter v svojem okrožju in dušnem
pastirstvu odpravi vse razvade, javna malikovanja, romanja ter pohujšanja in nečistovanja.
Da pa hoče njegova knežja milost meni in mojim pomočnikom prepovedati delitev zakramentov, za to
nima ne oblasti in ne zapovedi od Boga, kajti k pridigarski službi sem bil posvečen in po milosti božji sem
v tem poklicu dvaintrideset let, v pregnanstvu in svoboden, vztrajal in ostal nekaznovan; glede tega se
lahko preučijo moja pisna spričevala.
Moji pomočniki ne priznavajo, da bi v moji odsotnosti na prižnici uporabljali nekatere grobe, nespodobne
psovke, kakor je navedeno v pismu gospoda škofa, da bi zakonce silili v prepovedane nenaravne ali
krvoskrunske zveze in jim prepovedali hoditi k pridigam v stolnico. Toda rekli so in tako rečem tudi jaz:
Bog ni postavil takšne božje službe, na kateri bi v procesiji nosili zakrament in s tem iz oblakov izganjali
hudiča itd.6
Da pa so se moji pomočniki podali v zakonski stan, jih je k temu primorala božja beseda ter stroge sedanje
in večne kazni, ki jih je Bog določil za vse nečistnike in prešuštnike; zato niso hoteli še dalje živeti v božji
jezi in vztrajati v slabi vesti.
Ob sklepu tega mojega poročanja in navajanja zelo ponižno prosim vaše milosti in gospostva, da ne
pozabite, kaj je vam, gospod deželni oskrbnik, in vam, gospodje odborniki, pisal blagorodni krščanski
gospod, gospod baron Ivan Ungnad itd., ter mi naročil, da vam tudi osebno povem7 glede hrvaškega
in cirilskega tiska, knjig in prevajalcev. Vaši milosti, pogumu, spoštovanju in modrosti se tako vdano
5 Pismo škofa Seebacha je ohranjeno v zasnutku v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, objavljeno v MHVK, XVI, 1861, 68. Elze,
Briefe, 184 (op. 4).
6 Trubarjeva pomočnika v času njegove odsotnosti sta bila Janž Tulščak in Jurij Juričič. Gl. Elze, Briefe, 185 (op. 5).
7 Ungnadovo pismo z dne 29. maja 1562 ni ohranjeno. Gl. Elze, Briefe, 185 (op. 6).
135
