Page 151 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 151
preporod konfucijanstva in ambivalnentnost pojma harmonije 151
stnem prizadevanju za preseganje ločnice med sebstvom in drugimi in
to prav na temelju harmoničnega delovanja medčloveških odnosov (Sin
2002, 320).
Ker pa etično sebstvo oziroma moralno osveščena zavest posame
znika merodajno vpliva tudi na konkretne posebnosti kulture, v kateri
je rojen in v kateri živi, pa lahko po Tangovem mnenju iz tovrstne pre
vladujoče naravnanosti duha posameznikov sklepamo tudi na naravna
nost njihove kulture. Ena osrednjih razlik med kitajsko in zahodno kul
turo je zanj v tem, da naj bi prva poudarjala etiko in umetnost, slednja
pa religijo in znanost. Ta razlika je po Tang Junyijevem mnenju pogoje
na s tem, da prevladuje v kitajski kulturi duh harmonije, v zahodni pa
duh distinkcij (ibid.).
Podobno (a nekoliko bolj pristransko) stališče glede različnosti obeh
»kultur«14 je zavzel tudi Fang Dongmei, katerega filozofija je po svojem
bistvu osredotočena prav na obravnavo »tipično kitajskega« koncepta
»ustvarjalne harmonije«. Medtem ko vidi zahodno filozofijo kot uje
to v mrežo nenehnih protislovij, iz katere se poskuša vselej znova reševa
ti z nihilizmom (Li 2002, 265), je njegova lastna idejna tradicija zanj ne
primerno bolj sofisticirana. Razlog za to superiornost pa naj bi tičal prav
v njenem upoštevanju harmonije in harmoničnosti: »In contrast, Chi
nese philosophy maintains a balance between qing 情 and li 理. Throu
gh cultivation, Chinese philosophy aims at a grand harmony in life; it is
like a symphony, with all notes contributing to its harmonious unity.«
(Fang v Li 2002, 265)
Ta »harmonična enotnost« izhaja iz njegovega osrednjega koncep
ta »celovite harmonije«, ki temelji na vesoljstvu kot uravnovešenem in
14 Velikopotezno posploševanje različnih »kultur« (brez kakršne koli potrebe po opredelitvi tega,
nadvse kompleksnega in pomensko nedorečenega pojma) je ena od značilnosti modernih konfuci-
jancev, pa tudi modernih kitajskih teoretikov nasploh. Tovrstne tendence znotraj moderno konfu-
cijanskih diskurzov bi lahko poimenovali z izrazom »obrnjeni orientalizem« (Hill 2000, 177) ozi-
roma, kot zapiše Arif Dirlik, »orientalizem orientalcev« (Dirlik 1996, 103). Popolno nerazumevanje
tega problema kaže na primer tudi naslednji odstavek Zi Zhongyuna, namestnika direktorja Inšti-
tuta za Ameriške študije kitajske Akademije za družbene znanosti: »Fortunately, the discussants
did not waste time on semantics. There seemed to be a tacit general under-standing that ‚culture,‘ in
its broad sense, implies both material and spiri-tual civilization, including ways of life, ways of thin-
king, social customs, generally accepted criteria for behavior, etc., as perceived by the man in the
street; and in its narrow sense, implies mainly intellectual creations such as art, literature, religion,
philosophy, ethics, etc., with philosophy as its core. ‚Chinese traditional culture‘ means, in general,
the culture that prevailed in China from the pre-Qin Shi Huang days until the Opium War, a cul-
ture with Confucianism at its core, mixed first with Taoism and later with Buddhism. By ‚Western
culture‘ one means, in general, the main stream stemming from the European Renaissance that fo-
und its roots in ancient Greek civilization. Of course, this is a very loose concept, but it serves as an
adequate basis for discussion.« (Zi 1987, 443)
stnem prizadevanju za preseganje ločnice med sebstvom in drugimi in
to prav na temelju harmoničnega delovanja medčloveških odnosov (Sin
2002, 320).
Ker pa etično sebstvo oziroma moralno osveščena zavest posame
znika merodajno vpliva tudi na konkretne posebnosti kulture, v kateri
je rojen in v kateri živi, pa lahko po Tangovem mnenju iz tovrstne pre
vladujoče naravnanosti duha posameznikov sklepamo tudi na naravna
nost njihove kulture. Ena osrednjih razlik med kitajsko in zahodno kul
turo je zanj v tem, da naj bi prva poudarjala etiko in umetnost, slednja
pa religijo in znanost. Ta razlika je po Tang Junyijevem mnenju pogoje
na s tem, da prevladuje v kitajski kulturi duh harmonije, v zahodni pa
duh distinkcij (ibid.).
Podobno (a nekoliko bolj pristransko) stališče glede različnosti obeh
»kultur«14 je zavzel tudi Fang Dongmei, katerega filozofija je po svojem
bistvu osredotočena prav na obravnavo »tipično kitajskega« koncepta
»ustvarjalne harmonije«. Medtem ko vidi zahodno filozofijo kot uje
to v mrežo nenehnih protislovij, iz katere se poskuša vselej znova reševa
ti z nihilizmom (Li 2002, 265), je njegova lastna idejna tradicija zanj ne
primerno bolj sofisticirana. Razlog za to superiornost pa naj bi tičal prav
v njenem upoštevanju harmonije in harmoničnosti: »In contrast, Chi
nese philosophy maintains a balance between qing 情 and li 理. Throu
gh cultivation, Chinese philosophy aims at a grand harmony in life; it is
like a symphony, with all notes contributing to its harmonious unity.«
(Fang v Li 2002, 265)
Ta »harmonična enotnost« izhaja iz njegovega osrednjega koncep
ta »celovite harmonije«, ki temelji na vesoljstvu kot uravnovešenem in
14 Velikopotezno posploševanje različnih »kultur« (brez kakršne koli potrebe po opredelitvi tega,
nadvse kompleksnega in pomensko nedorečenega pojma) je ena od značilnosti modernih konfuci-
jancev, pa tudi modernih kitajskih teoretikov nasploh. Tovrstne tendence znotraj moderno konfu-
cijanskih diskurzov bi lahko poimenovali z izrazom »obrnjeni orientalizem« (Hill 2000, 177) ozi-
roma, kot zapiše Arif Dirlik, »orientalizem orientalcev« (Dirlik 1996, 103). Popolno nerazumevanje
tega problema kaže na primer tudi naslednji odstavek Zi Zhongyuna, namestnika direktorja Inšti-
tuta za Ameriške študije kitajske Akademije za družbene znanosti: »Fortunately, the discussants
did not waste time on semantics. There seemed to be a tacit general under-standing that ‚culture,‘ in
its broad sense, implies both material and spiri-tual civilization, including ways of life, ways of thin-
king, social customs, generally accepted criteria for behavior, etc., as perceived by the man in the
street; and in its narrow sense, implies mainly intellectual creations such as art, literature, religion,
philosophy, ethics, etc., with philosophy as its core. ‚Chinese traditional culture‘ means, in general,
the culture that prevailed in China from the pre-Qin Shi Huang days until the Opium War, a cul-
ture with Confucianism at its core, mixed first with Taoism and later with Buddhism. By ‚Western
culture‘ one means, in general, the main stream stemming from the European Renaissance that fo-
und its roots in ancient Greek civilization. Of course, this is a very loose concept, but it serves as an
adequate basis for discussion.« (Zi 1987, 443)
