Page 150 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 150
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
你不必問什麼是你該作的, 因為你自己知道你自己所該作.
但是你自己可以同時感到機種該作, 你感到他們間的矛盾,
你一時會不知道如何選擇其一, 或統一之於一種更高的和
諧… 這些仍只有你自己去解決, 因為只有你自己, 才真知
道你感該作時所據以為該作之理由.
Ni ti treba spraševati, kaj bi moral storiti, kajti ti sam si tisti, ki najbolje veš, kaj je po
trebno storiti. Včasih pa se lahko zgodi, da hkrati občutiš več možnosti za to, kar bi mo
ral storiti in morda lahko začutiš, da vlada med temi različnimi možnostmi protislov
je. Morda ne boš takoj vedel, katero od njih naj izbereš, ali kako naj vse združiš, da bi
dosegel še višjo raven harmonije … Vse to moraš vendarle reševati sam, kajti šele ti sam
lahko spoznaš, v čem je razlog, da moraš storiti prav to (Tang 1985, 53–54).
V tej odgovornosti pravzaprav ni govora o tem, da naj bi bili intere
si družbe pred interesi posameznika. Moralno osveščen posameznik se
bo v vsakem primeru odločal na podlagi svoje odgovornosti, ne glede na
to, ali gre za njegov lastni interes, ali za interes širše družbene skupnosti.
人不是物, 人本身為一目的. 人本身為一目的涵義, 亦包括
個人不是社會之一工具, 國家之一工具, 此時代之人不是下
不是下一時代人之工具... 我們說每一人不是社會之一工具,
不是說每一人可以自外與社會, 個人亦不須視社會國家為達
其個人目的之工具…而人的心性即是仁, 既是愛. 人真求自
盡其性的心, 絕不會自外於社會…我們人為只有以教化充兩
發展人之此種道德的天性, 可以協調所為個人與社會的衝
突, 超出個人與社會之對立的範疇, 使社會的存在支持個
人之存在, 個人的精神也支持社會之存在.
Človek ni stvar, človek je sam po sebi že cilj. To pomeni, da posameznik ni orodje druž
be, niti orodje države. In sedanji ljudje prav tako niso orodje prihodnjih … A če pravi
mo, da človek ni orodje družbe, to ne pomeni, da smo ljudje zunaj družbe, in tudi po
sameznik ne bi smel na družbo in državo gledati kot na orodje za doseganje svojih ci
ljev … Ampak človekova zavest in to, kar mu je prirojeno, sta vzajemnost in ljubezen.
Če si človek prizadeva za to, da dejansko in do obisti izživi to svojo prirojeno zavest, se
nikakor ne bo mogle počutiti ločenega od družbe … Menim, da bomo samo preko iz
obraževanja ljudi v tem, da bodo čim bolj popolno razvili to svojo prirojeno moralno
naravo, lahko uskladili konflikt med posameznikom in družbo. Le tako bomo lahko
presegli binarno kategorijo individuuma in skupnosti ter dosegli, da bo obstoj družbe v
prid posameznika in obratno (Tang 2000, 61–62).
Pri tem torej ne gre za poslušnost kakršnim koli zunanjim avtorite
tam. Po svojih lastnih besedah ostaja Tang v tem pogledu zvest temelj
nim načelom kitajske etike, katere značilnost naj bi bila najti v zave
你不必問什麼是你該作的, 因為你自己知道你自己所該作.
但是你自己可以同時感到機種該作, 你感到他們間的矛盾,
你一時會不知道如何選擇其一, 或統一之於一種更高的和
諧… 這些仍只有你自己去解決, 因為只有你自己, 才真知
道你感該作時所據以為該作之理由.
Ni ti treba spraševati, kaj bi moral storiti, kajti ti sam si tisti, ki najbolje veš, kaj je po
trebno storiti. Včasih pa se lahko zgodi, da hkrati občutiš več možnosti za to, kar bi mo
ral storiti in morda lahko začutiš, da vlada med temi različnimi možnostmi protislov
je. Morda ne boš takoj vedel, katero od njih naj izbereš, ali kako naj vse združiš, da bi
dosegel še višjo raven harmonije … Vse to moraš vendarle reševati sam, kajti šele ti sam
lahko spoznaš, v čem je razlog, da moraš storiti prav to (Tang 1985, 53–54).
V tej odgovornosti pravzaprav ni govora o tem, da naj bi bili intere
si družbe pred interesi posameznika. Moralno osveščen posameznik se
bo v vsakem primeru odločal na podlagi svoje odgovornosti, ne glede na
to, ali gre za njegov lastni interes, ali za interes širše družbene skupnosti.
人不是物, 人本身為一目的. 人本身為一目的涵義, 亦包括
個人不是社會之一工具, 國家之一工具, 此時代之人不是下
不是下一時代人之工具... 我們說每一人不是社會之一工具,
不是說每一人可以自外與社會, 個人亦不須視社會國家為達
其個人目的之工具…而人的心性即是仁, 既是愛. 人真求自
盡其性的心, 絕不會自外於社會…我們人為只有以教化充兩
發展人之此種道德的天性, 可以協調所為個人與社會的衝
突, 超出個人與社會之對立的範疇, 使社會的存在支持個
人之存在, 個人的精神也支持社會之存在.
Človek ni stvar, človek je sam po sebi že cilj. To pomeni, da posameznik ni orodje druž
be, niti orodje države. In sedanji ljudje prav tako niso orodje prihodnjih … A če pravi
mo, da človek ni orodje družbe, to ne pomeni, da smo ljudje zunaj družbe, in tudi po
sameznik ne bi smel na družbo in državo gledati kot na orodje za doseganje svojih ci
ljev … Ampak človekova zavest in to, kar mu je prirojeno, sta vzajemnost in ljubezen.
Če si človek prizadeva za to, da dejansko in do obisti izživi to svojo prirojeno zavest, se
nikakor ne bo mogle počutiti ločenega od družbe … Menim, da bomo samo preko iz
obraževanja ljudi v tem, da bodo čim bolj popolno razvili to svojo prirojeno moralno
naravo, lahko uskladili konflikt med posameznikom in družbo. Le tako bomo lahko
presegli binarno kategorijo individuuma in skupnosti ter dosegli, da bo obstoj družbe v
prid posameznika in obratno (Tang 2000, 61–62).
Pri tem torej ne gre za poslušnost kakršnim koli zunanjim avtorite
tam. Po svojih lastnih besedah ostaja Tang v tem pogledu zvest temelj
nim načelom kitajske etike, katere značilnost naj bi bila najti v zave
