Page 54 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 54
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
Če ta ugotovitev ne velja za čisto vse države, kar jih je, pa ni dvoma, da
bolj ali manj dosledno velja v veliki večini držav, vsekakor pa v vseh, ki
jih štejemo za demokratične. Ko pa pridemo do ravni specifičnih razlik,
se nam pokaže, da je državljanska vzgoja, ki spričo mednarodnih disku-
sij ter sodelovanja med raziskovalci in dejavniki v šolskih sistemih, ob vr-
sti vsebin, ki ne manjkajo v nobenem od kurikulumov (npr. prezentacije
političnega in gospodarskega sistema, vprašanja človekovih pravic ipd.),
precej izrazito opredeljena s konkretnimi tematikami, ki so za vsako sku-
pnost posebej pomembne zaradi posebnih razlogov. Vprašanje imigraci-
je, je, denimo, tematika, ki je na svoj način pomembna v ZDA, druga-
če v nekdanjih kolonialnih metropolah in spet drugače v državah, kakr-
šna je Slovenija s svojim specifičnim poudarjanjem identitete. Če bi se
spustili v razmislek o zgodovinskih determinantah, bi se izkazalo, da so
si različne države podobne predvsem v tem, da si niso podobne, in da so
posamezna pogosto sporna vprašanja interpretacije zgodovine med naj-
pomembnejšimi ovirami za kakršnokoli »univerzalnost« državljanske
vzgoje. Vzemimo samo dejstvo, da se šele v zadnjem času v državah, kot
sta Anglija ali Francija, v javni diskusiji prebija spoznanje, da je učencem
treba končno odpreti pogled na temno plat kolonizacije namesto insisti-
ranja na poudarkih o »širjenju meja civilizacije«. Na drugi strani, deni-
mo, v Sloveniji v okviru pouka zgodovine in državljanske vzgoje ostaja
odprto vprašanje poudarkov pri obravnavi obdobja druge svetovne voj-
ne in obdobja socializma. V vseh takih primerih je možen izhod samo
v oblikovanju strokovnih konsenzov in v upoštevanju okvirov, deklara-
cij ter primerov dobrih praks, ki jih predočajo posamezne mednarodne
organizacije, kot je zlasti Svet Evrope. Mimo teh problematičnih točk,
ki otežujejo konstrukcijo kurikuluma državljanske vzgoje, pa je v luči
Kymlickove nazorne sinteze treba upoštevati konkretni cilj državljanske
vzgoje: usposobiti posameznika za aktivno sodelovanje v skupnih zade-
vah v državi, kar seveda vključuje kar precej znanj in zmožnosti preso-
je ter kritične drže.
V tem pogledu so primerjalno za Slovenijo lahko zanimive zlasti ti-
ste države, ki veljajo za t. i. razvite demokracije z delujočo pravno državo
in avtonomnimi ustanovami civilne družbe. Če pogledamo najprej kar
ZDA kot največjo »izvoznico« demokracije, lahko ugotovimo, da je, ob
sicer veliki pestrosti glede na raznolikost šol in glede na vlogo lokalnih
skupnosti v različnih zveznih državah, bolj ali manj neformalno sprejet
splošni temelj kurikuluma državljanske vzgoje zlasti v osnovnem in niž-
jem srednjem šolstvu. V Združenih državah Amerike so že utemeljite-
lji demokracije, od Thomasa Jefferson do Horaca Manna, menili, da ni
Če ta ugotovitev ne velja za čisto vse države, kar jih je, pa ni dvoma, da
bolj ali manj dosledno velja v veliki večini držav, vsekakor pa v vseh, ki
jih štejemo za demokratične. Ko pa pridemo do ravni specifičnih razlik,
se nam pokaže, da je državljanska vzgoja, ki spričo mednarodnih disku-
sij ter sodelovanja med raziskovalci in dejavniki v šolskih sistemih, ob vr-
sti vsebin, ki ne manjkajo v nobenem od kurikulumov (npr. prezentacije
političnega in gospodarskega sistema, vprašanja človekovih pravic ipd.),
precej izrazito opredeljena s konkretnimi tematikami, ki so za vsako sku-
pnost posebej pomembne zaradi posebnih razlogov. Vprašanje imigraci-
je, je, denimo, tematika, ki je na svoj način pomembna v ZDA, druga-
če v nekdanjih kolonialnih metropolah in spet drugače v državah, kakr-
šna je Slovenija s svojim specifičnim poudarjanjem identitete. Če bi se
spustili v razmislek o zgodovinskih determinantah, bi se izkazalo, da so
si različne države podobne predvsem v tem, da si niso podobne, in da so
posamezna pogosto sporna vprašanja interpretacije zgodovine med naj-
pomembnejšimi ovirami za kakršnokoli »univerzalnost« državljanske
vzgoje. Vzemimo samo dejstvo, da se šele v zadnjem času v državah, kot
sta Anglija ali Francija, v javni diskusiji prebija spoznanje, da je učencem
treba končno odpreti pogled na temno plat kolonizacije namesto insisti-
ranja na poudarkih o »širjenju meja civilizacije«. Na drugi strani, deni-
mo, v Sloveniji v okviru pouka zgodovine in državljanske vzgoje ostaja
odprto vprašanje poudarkov pri obravnavi obdobja druge svetovne voj-
ne in obdobja socializma. V vseh takih primerih je možen izhod samo
v oblikovanju strokovnih konsenzov in v upoštevanju okvirov, deklara-
cij ter primerov dobrih praks, ki jih predočajo posamezne mednarodne
organizacije, kot je zlasti Svet Evrope. Mimo teh problematičnih točk,
ki otežujejo konstrukcijo kurikuluma državljanske vzgoje, pa je v luči
Kymlickove nazorne sinteze treba upoštevati konkretni cilj državljanske
vzgoje: usposobiti posameznika za aktivno sodelovanje v skupnih zade-
vah v državi, kar seveda vključuje kar precej znanj in zmožnosti preso-
je ter kritične drže.
V tem pogledu so primerjalno za Slovenijo lahko zanimive zlasti ti-
ste države, ki veljajo za t. i. razvite demokracije z delujočo pravno državo
in avtonomnimi ustanovami civilne družbe. Če pogledamo najprej kar
ZDA kot največjo »izvoznico« demokracije, lahko ugotovimo, da je, ob
sicer veliki pestrosti glede na raznolikost šol in glede na vlogo lokalnih
skupnosti v različnih zveznih državah, bolj ali manj neformalno sprejet
splošni temelj kurikuluma državljanske vzgoje zlasti v osnovnem in niž-
jem srednjem šolstvu. V Združenih državah Amerike so že utemeljite-
lji demokracije, od Thomasa Jefferson do Horaca Manna, menili, da ni
