Page 68 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 68
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
tožb vse do šestdesetih let 20. stoletja in čez,19 da kanadski pisatelji ne
morejo računati na domačo publiko, kar je bila predvsem posledica dej-
stva, da niso mogli računati na polno funkcionalen domači založniški
trg. Ob ugodnejših gospodarskih razmerah se je šele po drugi svetovni
vojni oblikoval ustrezen trg kulturnih institucij z idejno podlago v pu-
blicistiki Georga Granta (1918–1988) ter Harolda Innisa (1894–1952),20
ki sta oblikovala dve zlasti za pisatelje vplivni predstavi o enotni politič-
ni, gospodarski in kulturni identiteti, ki ne bi bila odvisna niti od Velike
Britanije niti od ZDA.21
Poizkusi opredeljevanja kanadske kulturne identifikacije so bili po-
temtakem vseskozi umeščeni v razčiščevanje nasprotujočih si vzorcev, ki
so izhajali iz političnih in kulturnih odnosov na relaciji Francija – Ve-
lika Britanija – Združene države Amerike. Od pridobitve ameriške ne-
odvisnosti naprej so na kanadskem ozemlju, vsaka s svojim identitetnim
vzorcem, obstajale tri glavne skupine prebivalcev, ki so se povezovale z
enim izmed členov na zgoraj omenjeni osi: francosko govoreče prebival-
stvo, britanski rojalisti, živeči v »kanadskih« provincah, ter pribežniški
lojalisti iz novoustanovljenih ZDA. Skupen jim je bil konzervativni od-
nos do tradicije, kar je veljalo tudi za frankofone Kanadčane, ki so kljub
prelomu z matično deželo ob meščanski revoluciji zavestno gojili zaveza-
nost evropski francoski tradiciji.22 Nobena od treh tradicij, kot opozar-
ja David Stouck, Kanade ni dojemala kot dežele novih možnosti, tem-
več kot pribežališče pred agresivnimi (liberalističnimi) silami v starem
svetu ali v ZDA. Še posebej obe britansko govoreči skupini sta za razliko
od naseljencev v ZDA v Kanado prišli zato, da bi ohranili tradicijo, ki je
bila zaradi idejnih ali materialnih razlogov ogrožena v prvotnem domu,
na stari celini ali v revolucionarnih Združenih državah. Prav zato je ka-
nadska identifikacija izhajala iz dvojnosti med republikanskimi ameri-
škimi ter tradicionalnimi britanskimi vrednotami in jezikom in se pri
tem namesto na ameriško puritansko tradicijo znatneje naslonila na bri-
tanski rojalizem, ki je bil za oboje, rojaliste in lojaliste, garant svobode,
19 Margaret Atwood, Survival: a thematic guide to Canadian literature (Toronto, Ont.: McClelland &
Stewart, 1996); Margaret Atwood, On Writing Poetry (lecture), O.W.Toad – Margaret Atwood Refe-
rence Site, 1995, http://www.web.net/owtoad/q.htm idr.
20 Haroldu Innisu, posebej specializiranemu za preučevanje zgodovine kanadskih ekonomskih proce-
sov, in filozofu Georgu Grantu je bila skupna nacionalistična in predvsem protiameriška interpreta-
cija kanadske zgodovine. Podrobneje gl. tudi v naslednjih poglavjih pričujoče knjige.
21 Sanfilippo, Margaret Atwood, 20–21.
22 David Stouck, Notes on the Canadian Imagination, Canadian Literature, št. 54 (1972), 9–10; prim.
Moisan, A Poetry of Frontiers.
tožb vse do šestdesetih let 20. stoletja in čez,19 da kanadski pisatelji ne
morejo računati na domačo publiko, kar je bila predvsem posledica dej-
stva, da niso mogli računati na polno funkcionalen domači založniški
trg. Ob ugodnejših gospodarskih razmerah se je šele po drugi svetovni
vojni oblikoval ustrezen trg kulturnih institucij z idejno podlago v pu-
blicistiki Georga Granta (1918–1988) ter Harolda Innisa (1894–1952),20
ki sta oblikovala dve zlasti za pisatelje vplivni predstavi o enotni politič-
ni, gospodarski in kulturni identiteti, ki ne bi bila odvisna niti od Velike
Britanije niti od ZDA.21
Poizkusi opredeljevanja kanadske kulturne identifikacije so bili po-
temtakem vseskozi umeščeni v razčiščevanje nasprotujočih si vzorcev, ki
so izhajali iz političnih in kulturnih odnosov na relaciji Francija – Ve-
lika Britanija – Združene države Amerike. Od pridobitve ameriške ne-
odvisnosti naprej so na kanadskem ozemlju, vsaka s svojim identitetnim
vzorcem, obstajale tri glavne skupine prebivalcev, ki so se povezovale z
enim izmed členov na zgoraj omenjeni osi: francosko govoreče prebival-
stvo, britanski rojalisti, živeči v »kanadskih« provincah, ter pribežniški
lojalisti iz novoustanovljenih ZDA. Skupen jim je bil konzervativni od-
nos do tradicije, kar je veljalo tudi za frankofone Kanadčane, ki so kljub
prelomu z matično deželo ob meščanski revoluciji zavestno gojili zaveza-
nost evropski francoski tradiciji.22 Nobena od treh tradicij, kot opozar-
ja David Stouck, Kanade ni dojemala kot dežele novih možnosti, tem-
več kot pribežališče pred agresivnimi (liberalističnimi) silami v starem
svetu ali v ZDA. Še posebej obe britansko govoreči skupini sta za razliko
od naseljencev v ZDA v Kanado prišli zato, da bi ohranili tradicijo, ki je
bila zaradi idejnih ali materialnih razlogov ogrožena v prvotnem domu,
na stari celini ali v revolucionarnih Združenih državah. Prav zato je ka-
nadska identifikacija izhajala iz dvojnosti med republikanskimi ameri-
škimi ter tradicionalnimi britanskimi vrednotami in jezikom in se pri
tem namesto na ameriško puritansko tradicijo znatneje naslonila na bri-
tanski rojalizem, ki je bil za oboje, rojaliste in lojaliste, garant svobode,
19 Margaret Atwood, Survival: a thematic guide to Canadian literature (Toronto, Ont.: McClelland &
Stewart, 1996); Margaret Atwood, On Writing Poetry (lecture), O.W.Toad – Margaret Atwood Refe-
rence Site, 1995, http://www.web.net/owtoad/q.htm idr.
20 Haroldu Innisu, posebej specializiranemu za preučevanje zgodovine kanadskih ekonomskih proce-
sov, in filozofu Georgu Grantu je bila skupna nacionalistična in predvsem protiameriška interpreta-
cija kanadske zgodovine. Podrobneje gl. tudi v naslednjih poglavjih pričujoče knjige.
21 Sanfilippo, Margaret Atwood, 20–21.
22 David Stouck, Notes on the Canadian Imagination, Canadian Literature, št. 54 (1972), 9–10; prim.
Moisan, A Poetry of Frontiers.
