Page 65 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 65
»Narod« in kanadski utemeljitveni mit
zavezništev so bili Francozi najprej s sklenitvijo miru v Utrechtu (1713)
ter dokončno s pariško mirovno pogodbo prisiljeni prepustiti kolonial-
no ozemlje. Vendar naknadno povečanje britanske populacije na kanad-
skem ozemlju ni prineslo političnega združevanja obeh jezikovnih sku-
pin ali celo odcepitve od matičnih držav; ustvarilo je le včasih zaostren
konflikt med obema populacijama, ki je večinoma zbujal rivalstvo (zla-
sti med glavnima centroma, Torontom in Montréalom) in zaradi kate-
rega sta politično in po mnenju Williama H. Newa prav tako kulturno
spodbudo za poenotenje lahko dali šele meščanski revoluciji.11 Republi-
kanska Amerika in Francija sta bili torijevskim lojalistom in konzerva-
tivnemu kvebeškemu prebivalstvu enako tuji, kar je ustvarjalo večjo med-
sebojno odvisnost, za obe skupini pa je posebej po neuspelem poizkusu
ameriške invazije (1812–1814) in ob okrepljenem valu priseljencev iz An-
glije ob koncu napoleonskih vojn bila sprejemljiva tudi distancirana poli-
tična naslonitev na Veliko Britanijo.12 Vse to kljub nekaterim drugačnim
tolmačenjem, med katerimi je tudi Newovo, potrjuje tezo Northropa Fryja,
da »mita o kanadstvu« v t. i. predkonfederacijskem obdobju dejansko
ni moč zaslediti,13 čeprav Frye priznava, da je bil temelj za združevanje
pravzaprav postavljen skoraj stoletje prej, z Zakonom o Quebecu (1774),
ki je francoski govorni skupini priznal osnovne jezikovne pravice in ga
Frye razume kot zasnutek dvojezične države.14
V Kanadski konfederaciji oziroma Dominijonu Kanada, uradno
ustanovljenem 1. julija 1867 s t. i. Zakonom o Britanski Severni Ameri-
ki (British North America Act) na pobudo Nove Škotske, Novega Brun-
swicka in Nove Fundlandije ter Zahodne (Ontario) in Vzhodne Kana-
de (Quebec), se je ohranjalo dvoumno razmerje med avtonomističnimi
in lojalističnimi tendencami, in sicer vsaj do sprejetja Westministerske-
ga statuta (1931), ko je Dominijon v Commonwealthu dosegel formal-
no priznanje politične in narodne avtonomije. Vseskozi je takšno dvou-
mno razmerje podpiral težaven odnos z Združenimi državami Amerike,
ki so tudi po ustanovitvi konfederacije kazale težnjo po širjenju na sever.
Ustanovitev Dominijona Kanada je sicer spodbudila oblikovanje enotnega
11 A History of Canadian, 29.
12 O tem vprašanju prim. Seymour Martin Lipset, Historical Traditions and National Characteristi-
cs: A Comparative Analysis of Canada and the United States, The Canadian Journal of Sociology / Ca-
hiers canadiens de sociologie 11, št. 2 (1. julij 1986), 113–155.
13 Northrop Frye, Conclusion, v: Literary History of Canada: Canadian Literature in English, ur. Carl F.
Klinck, let. 1965 (Toronto: University of Toronto Press, 1965), 826.
14 Northrop Frye, Haunted by Lack of Ghosts. Some Patterns in the Imagery of Canadian Poetry, v:
The Canadian imagination : dimensions of a literary culture, ur. David Staines (Cambridge Mass.: Har-
vard University Press, 1977), 24.
zavezništev so bili Francozi najprej s sklenitvijo miru v Utrechtu (1713)
ter dokončno s pariško mirovno pogodbo prisiljeni prepustiti kolonial-
no ozemlje. Vendar naknadno povečanje britanske populacije na kanad-
skem ozemlju ni prineslo političnega združevanja obeh jezikovnih sku-
pin ali celo odcepitve od matičnih držav; ustvarilo je le včasih zaostren
konflikt med obema populacijama, ki je večinoma zbujal rivalstvo (zla-
sti med glavnima centroma, Torontom in Montréalom) in zaradi kate-
rega sta politično in po mnenju Williama H. Newa prav tako kulturno
spodbudo za poenotenje lahko dali šele meščanski revoluciji.11 Republi-
kanska Amerika in Francija sta bili torijevskim lojalistom in konzerva-
tivnemu kvebeškemu prebivalstvu enako tuji, kar je ustvarjalo večjo med-
sebojno odvisnost, za obe skupini pa je posebej po neuspelem poizkusu
ameriške invazije (1812–1814) in ob okrepljenem valu priseljencev iz An-
glije ob koncu napoleonskih vojn bila sprejemljiva tudi distancirana poli-
tična naslonitev na Veliko Britanijo.12 Vse to kljub nekaterim drugačnim
tolmačenjem, med katerimi je tudi Newovo, potrjuje tezo Northropa Fryja,
da »mita o kanadstvu« v t. i. predkonfederacijskem obdobju dejansko
ni moč zaslediti,13 čeprav Frye priznava, da je bil temelj za združevanje
pravzaprav postavljen skoraj stoletje prej, z Zakonom o Quebecu (1774),
ki je francoski govorni skupini priznal osnovne jezikovne pravice in ga
Frye razume kot zasnutek dvojezične države.14
V Kanadski konfederaciji oziroma Dominijonu Kanada, uradno
ustanovljenem 1. julija 1867 s t. i. Zakonom o Britanski Severni Ameri-
ki (British North America Act) na pobudo Nove Škotske, Novega Brun-
swicka in Nove Fundlandije ter Zahodne (Ontario) in Vzhodne Kana-
de (Quebec), se je ohranjalo dvoumno razmerje med avtonomističnimi
in lojalističnimi tendencami, in sicer vsaj do sprejetja Westministerske-
ga statuta (1931), ko je Dominijon v Commonwealthu dosegel formal-
no priznanje politične in narodne avtonomije. Vseskozi je takšno dvou-
mno razmerje podpiral težaven odnos z Združenimi državami Amerike,
ki so tudi po ustanovitvi konfederacije kazale težnjo po širjenju na sever.
Ustanovitev Dominijona Kanada je sicer spodbudila oblikovanje enotnega
11 A History of Canadian, 29.
12 O tem vprašanju prim. Seymour Martin Lipset, Historical Traditions and National Characteristi-
cs: A Comparative Analysis of Canada and the United States, The Canadian Journal of Sociology / Ca-
hiers canadiens de sociologie 11, št. 2 (1. julij 1986), 113–155.
13 Northrop Frye, Conclusion, v: Literary History of Canada: Canadian Literature in English, ur. Carl F.
Klinck, let. 1965 (Toronto: University of Toronto Press, 1965), 826.
14 Northrop Frye, Haunted by Lack of Ghosts. Some Patterns in the Imagery of Canadian Poetry, v:
The Canadian imagination : dimensions of a literary culture, ur. David Staines (Cambridge Mass.: Har-
vard University Press, 1977), 24.
