Page 200 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 200
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
co in tiho, ogrožujočo hordo Irokezov. Oboje nasprotnosti se tudi tu na-
slanjata na spoznavne prvine, zajete v za kanadskega bralca dovolj stan-
dardnih opisih narave, ki nihajo med idiličnim in ogrožujočim in ki so,
kot ugotavlja Bentley, na formalni ravni podprti s kontrastom med tra-
dicionalnim in prostim verzom:113 prvim uporabljenim v idiličnih pasa-
žah, drugim v opisih narave kot grozeče sile. Zgodba o grozeči naravi in
zgodba o nasilju Indijancev sta potemtakem med seboj povezani, iz če-
sar je razvidno, da Lampman sledi istovetenju med divjo naravo in div-
jimi Indijanci, na kakršnega kot del kanadske mitološke strukture opo-
zarja zlasti Atwoodova. Povezava je za Lampmana značilna: v soposta-
vitvi idilične, nič hudega sluteče narave na začetku in na koncu pesmi
ter njene grozljive, negostoljubne, ravnodušne podobe v središču pripo-
vedi prevlada zlasti tik pred odločilnim spopadom podoba slednje, na
enak način, kot s popolno izpustitvijo Daulacovih indijanskih zavezni-
kov prevlada podoba divjih Indijancev. V opisu narave potemtakem naj-
demo niz spoznavnih prvin, ki temeljijo na enačenju ravnodušne grozlji-
vosti narave in Indijancev, s čimer je podana osnova za identifikacijo s
položajem Daulaca znotraj tako dojetega sveta.
Zato ni težko formulirati sklepa, da ideološki apel v pesmi At the
Long Sault temelji na dveh narativnih vzorcih: na poenotenju hierarhič-
no višjih kolonizatorjev v odnosu do Indijancev ter na identifikaciji s po-
ložajem človeka na robu t. i. »severne meje«. S tem pa se Lampmanova
pripovedna poezija uvršča v model prav tiste nacionalne poezije, na ka-
kršno je opozarjal Frye.
Archibald Lampman kot lirični pesnik
Moč Lampmanove lirike je nemara najizraziteje v zgodnji kanadski
poeziji povezana z njegovimi opisi pokrajinskih detajlov in z njegovim
osebnim odzivom nanje, posebej v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa
so se ob vnovični obravnavi konfederacijskih pesnikov vse pogosteje pri-
čela pojavljati opozorila o posebnosti Lampmanovega odnosa do narave.
Izredno mesto v njegovi poeziji in v njegovem odnosu do narave ima
vztrajna raba besede »sanje« (dream), ki so jo literarni zgodovinarji po
večini tolmačili bodisi v povezavi z romantičnim pojmovanjem ljube-
zni in njene transcendence bodisi kot transcendentalistično težnjo k le-
poti narave. Toda Mezeijeva meni, da Lampman umetnosti ne pojmu-
je ne tipično romantično ne tipično transcendentalistično, marveč vse-
113 D. R. M. Bentley, A New Dimension: Notes on the Ecology of Canadian Poetry, Canadian Poetry 7
(1980), http://www.uwo.ca/english/canadianpoetry/cpjrn/vol07/bentley.htm.
co in tiho, ogrožujočo hordo Irokezov. Oboje nasprotnosti se tudi tu na-
slanjata na spoznavne prvine, zajete v za kanadskega bralca dovolj stan-
dardnih opisih narave, ki nihajo med idiličnim in ogrožujočim in ki so,
kot ugotavlja Bentley, na formalni ravni podprti s kontrastom med tra-
dicionalnim in prostim verzom:113 prvim uporabljenim v idiličnih pasa-
žah, drugim v opisih narave kot grozeče sile. Zgodba o grozeči naravi in
zgodba o nasilju Indijancev sta potemtakem med seboj povezani, iz če-
sar je razvidno, da Lampman sledi istovetenju med divjo naravo in div-
jimi Indijanci, na kakršnega kot del kanadske mitološke strukture opo-
zarja zlasti Atwoodova. Povezava je za Lampmana značilna: v soposta-
vitvi idilične, nič hudega sluteče narave na začetku in na koncu pesmi
ter njene grozljive, negostoljubne, ravnodušne podobe v središču pripo-
vedi prevlada zlasti tik pred odločilnim spopadom podoba slednje, na
enak način, kot s popolno izpustitvijo Daulacovih indijanskih zavezni-
kov prevlada podoba divjih Indijancev. V opisu narave potemtakem naj-
demo niz spoznavnih prvin, ki temeljijo na enačenju ravnodušne grozlji-
vosti narave in Indijancev, s čimer je podana osnova za identifikacijo s
položajem Daulaca znotraj tako dojetega sveta.
Zato ni težko formulirati sklepa, da ideološki apel v pesmi At the
Long Sault temelji na dveh narativnih vzorcih: na poenotenju hierarhič-
no višjih kolonizatorjev v odnosu do Indijancev ter na identifikaciji s po-
ložajem človeka na robu t. i. »severne meje«. S tem pa se Lampmanova
pripovedna poezija uvršča v model prav tiste nacionalne poezije, na ka-
kršno je opozarjal Frye.
Archibald Lampman kot lirični pesnik
Moč Lampmanove lirike je nemara najizraziteje v zgodnji kanadski
poeziji povezana z njegovimi opisi pokrajinskih detajlov in z njegovim
osebnim odzivom nanje, posebej v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa
so se ob vnovični obravnavi konfederacijskih pesnikov vse pogosteje pri-
čela pojavljati opozorila o posebnosti Lampmanovega odnosa do narave.
Izredno mesto v njegovi poeziji in v njegovem odnosu do narave ima
vztrajna raba besede »sanje« (dream), ki so jo literarni zgodovinarji po
večini tolmačili bodisi v povezavi z romantičnim pojmovanjem ljube-
zni in njene transcendence bodisi kot transcendentalistično težnjo k le-
poti narave. Toda Mezeijeva meni, da Lampman umetnosti ne pojmu-
je ne tipično romantično ne tipično transcendentalistično, marveč vse-
113 D. R. M. Bentley, A New Dimension: Notes on the Ecology of Canadian Poetry, Canadian Poetry 7
(1980), http://www.uwo.ca/english/canadianpoetry/cpjrn/vol07/bentley.htm.
