Page 15 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 15
ginarno
in Cornelius
Castoriadis
Če danes najpogosteje govorimo o zasuku v človekovem dojeman-
ju sebe in okolice, ki naj bi ga prinašala premik iz moderne v post-
moderno1 – namesto o fiksnih individualnih ali kolektivnih identitetah
pa o družbeni in diskurzivni določenosti identifikacij –, vse prepogosto
pozabljamo na tisto, kar je raznolikim, četudi začasnim osmišljanjem
skupnega; kar proces osmišljanja sproži in vodi, ne glede na vsakokra-
tno družbenozgodovinsko skupnost in položaj subjekta v njej. To sku-
pno je po mojem prepričanju imaginarno, na katerega opozarjata dve od
najvznemirljivejših razumevanj tega pojma s konca prejšnjega stoletja: so-
ciološki in filozofski zaris družbeno imaginarnega pri Corneliusu Castori-
adisu in njegova literarnoantropološka aplikacija znotraj estetike recep-
cije pri Wolfgangu Iserju.
Imaginarno kot pojem v zgodovini nikoli ni bil dojet enoznačno in
se je vseskozi izmikal enotnim opredelitvam. Že znotraj psihoanalitič-
nih in antropoloških teorij obstaja široko polje različic, kako opredeliti
bodisi imaginarno bodisi njegovo razmerje do identitete: od Freudove in
Lacanove, do podobne Winnicottove in slednjič do teorije Arnolda Ge-
hlena, ki to področje razume kot območje prenosa, kjer človek s projek-
cijo sebe v nedoločeno prihodnost popravlja pomanjkanje gonov in nela-
godje zdajšnje realnosti. Vse omenjene teorije imaginarno razumejo kot
razmerje med notranjo željo in realnostjo, pa tudi, na kar posebej opo-
zarja Iser, kot nekaj, kar lahko v tek sproži le takšen ali drugačen jedr-
1 Aleš Debeljak, Postmoderna sfinga: kontinuiteta modernosti in postmodernosti (Celovec; Salzburg: Wie-
ser, 1989); Janko Kos, Na poti v postmoderno (Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 1995);
prim. Peter Wagner, A sociology of modernity: liberty and discipline (London: Routledge, 1998) idr.
in Cornelius
Castoriadis
Če danes najpogosteje govorimo o zasuku v človekovem dojeman-
ju sebe in okolice, ki naj bi ga prinašala premik iz moderne v post-
moderno1 – namesto o fiksnih individualnih ali kolektivnih identitetah
pa o družbeni in diskurzivni določenosti identifikacij –, vse prepogosto
pozabljamo na tisto, kar je raznolikim, četudi začasnim osmišljanjem
skupnega; kar proces osmišljanja sproži in vodi, ne glede na vsakokra-
tno družbenozgodovinsko skupnost in položaj subjekta v njej. To sku-
pno je po mojem prepričanju imaginarno, na katerega opozarjata dve od
najvznemirljivejših razumevanj tega pojma s konca prejšnjega stoletja: so-
ciološki in filozofski zaris družbeno imaginarnega pri Corneliusu Castori-
adisu in njegova literarnoantropološka aplikacija znotraj estetike recep-
cije pri Wolfgangu Iserju.
Imaginarno kot pojem v zgodovini nikoli ni bil dojet enoznačno in
se je vseskozi izmikal enotnim opredelitvam. Že znotraj psihoanalitič-
nih in antropoloških teorij obstaja široko polje različic, kako opredeliti
bodisi imaginarno bodisi njegovo razmerje do identitete: od Freudove in
Lacanove, do podobne Winnicottove in slednjič do teorije Arnolda Ge-
hlena, ki to področje razume kot območje prenosa, kjer človek s projek-
cijo sebe v nedoločeno prihodnost popravlja pomanjkanje gonov in nela-
godje zdajšnje realnosti. Vse omenjene teorije imaginarno razumejo kot
razmerje med notranjo željo in realnostjo, pa tudi, na kar posebej opo-
zarja Iser, kot nekaj, kar lahko v tek sproži le takšen ali drugačen jedr-
1 Aleš Debeljak, Postmoderna sfinga: kontinuiteta modernosti in postmodernosti (Celovec; Salzburg: Wie-
ser, 1989); Janko Kos, Na poti v postmoderno (Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 1995);
prim. Peter Wagner, A sociology of modernity: liberty and discipline (London: Routledge, 1998) idr.
